Naftni trgi 2019: Pretresi za politiko in potrošniki žep

| 21. 2. 2019
Naftni trgi 2019: Pretresi za politiko in potrošniki žep
V prvi polovici lanskega leta so analitiki kar tekmovali, kdo bo napovedal višjo skorajšnjo ceno za sod nafte. A cena je krenila v drugo smer. Zdaj k vratolomni volatilnosti cene nafte pripomore še venezuelska kriza. Bo letošnje leto na naftnih trgih še bolj noro kot lansko?
Zbirka lanskih napovedi o visokih cenah nafte je enormna – izbiramo lahko med izjavami analitikov, upravljavcev premoženja, »naftašev«, centralnih bančnikov … Že januarja je Yoon Chou Chong, upravljavec iz ugledne družbe Natixis Asset Management, dejal, da je do konca leta mogoče pričakovati ceno nafte blizu 80 dolarjev za sod, februarja so se njegovi oceni pridružili pri največji investicijski banki Goldman Sachs, kjer so ciljno ceno za drugo polovico leta 2018 določili pri 82,50 dolarja. Tudi ljudje iz panoge so menili podobno; generalni direktor francoskega naftnega podjetja Total je dejal, da cena nad 100 dolarjev v letu 2018 ne bi bila nikakršno presenečenje. Še julija, ko se je cena nafte obrnila navzdol, je Matt Badiali, višji analitik družbe Banyan Hill, ob prikimavanju kolegov dejal, da gre zgolj za nakupno priložnost, saj še pred koncem leta pričakuje ceno nad 120 dolarji. Padanju cene navkljub so analitiki pričakovali skorajšnji ponoven vzpon, dokler ni decembra na portalu CNBC zakraljeval naslov: »Ameriška regija z naftnimi skrilavci ima težavo: ceno nafte pri 40 dolarjih.« Lanske nepredvidljive spremembe cen nafte se nadaljujejo tudi letos.
Kaj so glavni vzroki?

image

 Foto Reuters Foto Reuters

Venezuela

V zadnjim mesecih ima vse večji vpliv na cene nafte propadla »petrodržava« Venezuela. Država z največjimi zalogami nafte na svetu, ki tone v revščino in lakoto ter ne zna svojih zalog učinkovito in stroškovno ugodno spraviti iz zemlje in na mednarodni trg; glavni vzroki so pomanjkanje tehnološkega znanja in močno razširjena korupcija.

Savdska Arabija poskuša mednarodnim trgom hkrati prodati dve nasprotujoči si zgodbi.

Pri tem, kako se bo to razpletlo za mednarodne naftne trge, imajo pomembno vlogo ZDA. Z grožnjo o embargu na venezuelsko nafto poskušajo z oblasti zrušiti Madura. Pri tem ne gre le za vpliv na izvoz nafte v ZDA, ampak te lahko vplivajo tudi na druge vidike trgovanja z venezuelsko nafto. Tamkajšnje črno zlato je namreč zelo težko ter za procesiranje in transport potrebuje posebno snov, s katero jo razredčijo; to uvažajo iz ZDA in po ocenah analitikov zamenjave zanjo ne bi bilo lahko dobiti v zelo kratkem času. ZDA torej lahko povzročijo dodatne pretrese na venezuelskem naftnem trgu, kar bi kratkoročno zvišalo cene, dolgoročno pa ZDA vsekakor pričakujejo, da bi tako dosegli stanje, ki bi jim omogočalo večji vpliv in ugodnejše trgovanje z venezuelsko nafto.

image

 Foto Reuters Foto Reuters

Saudi Aramco

V zadnjih letih vsi na naftnem trgu pogledujejo tudi proti Savdski Arabiji in napovedani javni prodaji državnega naftnega giganta Saudi Aramco. To bi bil največji IPO v zgodovini, saj so po prvih napovedih želeli doseči oceno vrednosti podjetja dva bilijona dolarjev (ne, nismo narobe prevajali številk, podjetje so res ocenili na dva bilijona dolarjev, ali zapisano drugače, na dva tisoč milijard dolarjev).
Čeprav so IPO najprej napovedali za lani, je zdaj že jasno, da ga vsaj do leta 2021 ne bo. Očitno se trudijo zvišati njegovo ceno, saj so konec januarja objavili študijo neodvisne agencije, da imajo v zalogah za še 268,5 milijarde sodov nafte, kar je celo več, kot so trdili pred tem. Pri čemer je treba omeniti, da prejšnjim ocenam velik del mednarodne javnosti ni verjel, saj Savdska Arabija prej nobeni tuji družbi ni dovolila sodelovati pri pregledovanju in ocenjevanju preostalih zalog. Nekateri analitiki so tudi tokrat omenili, da v primeru Savdske Arabije ne moremo govoriti o neodvisni agenciji, ampak zgolj o »neodvisni«, a dejstvo je, da je ameriška družba DeGolyer & MacNaughton iz Dallasa vendarle zelo ugledna mednarodna družba, ki vzbuja vsaj nekaj zaupanja v oceno zalog. To je namreč prva neodvisna tuja ocena, odkar je Savdska Arabija pred skoraj štirimi desetletji nacionalizirala svojo naftno industrijo.

Žongliranje

Savdska Arabija pri tem žonglira z dvema nasprotujočima si učinkoma: hkrati namreč želi prodati dve zgodbi. Prva govori o tem, da je vrednost preostale nafte zelo visoka, saj jo bo zdaj (merjeno v desetletjih oziroma celo stoletjih) zmanjkalo; druga pa o tem, da je njihova naftna industrija še posebno dragocena, saj ima v zalogah neverjetno velike količine nafte. Zaradi prodaje dela Saudi Aramca (naprodaj bo seveda le manjši delež, ne celotna družba – najprej so omenjali prodajo petodstotnega deleža) želi torej ob opisu velikih zalog vendarle ne le ohraniti, temveč celo zvišati ceno nafte na svetovnih trgih. Njihova želja je cena nad 80 dolarjev; zato so hkrati z objavo zalog napovedali tudi načrtovano znižanje obsega črpanja. Tako v prihodnjih letih lahko pričakujemo še dodaten pritisk Savdske Arabije na zvišanje cene nafte, čeprav začasno celo s škodo za njihov proračun zaradi večjega znižanja črpanja in prodaje nafte.

Ameriški naftni bum

image

 Foto Reuters Foto Reuters

Podobno kot kolegi z Arabskega polotoka tudi Američani pri ceni nafte precej žonglirajo. ZDA so bile pred leti sicer že zelo velika uvoznica nafte, a v zadnjem obdobju se to z novimi metodami pridobivanja nafte s frackingom in izkoriščanjem naftnih skrilavcev močno spreminja. Pred kratkim so se celo razširile ocene, da ZDA postajajo že neto izvoznik, a je treba biti pri tem previden; če govorimo samo o nafti, uvoz še vedno opazno presega izvoz. Z upoštevanjem tudi produktov iz nafte so ZDA konec lanskega leta res prvič v zadnjih 75 letih, odkar natančno spremljajo to statistiko, izvozili več, kot uvozili.

V ZDA so konec lanskega leta prvič v zadnjih 75 letih, odkar natančno spremljajo to statistiko, izvozili več nafte in naftnih proizvodov, kot so jih uvozili.

A v ZDA gre za drugačno žongliranje; zaradi potreb po surovi nafti si ne želijo previsokih cen na mednarodnih trgih, tudi zato ne, ker so mnoge države izvoznice nafte močno odvisne od tega prihodka – če cene dlje časa niso dovolj visoke, nimajo več manevrskega prostora za spreminjanje količine črpanja z namenom vplivanja na cene. Po drugi strani pa v zadnjih letih s frackingom in skrilavci naftna industrija v ZDA doživlja nov razcvet; v zadnjem desetletju se je letna količina načrpane nafte v ZDA podvojila (in tako presegla prejšnji vrh izleta 1970), a te metode pridobivanja nafte so dražje od klasičnega črpanja, kar pomeni, da pri ceni, nižji od 40 dolarjev za sod, postanejo nerentabilne.

Kratkoročne spremembe cene

Naftna industrija je močno odvisna od pritiskov iz ZDA.

Po lanskem pričakovanju zvišanja cene, ki mu je nato sledil 40-odstotni padec v zadnjih mesecih, se zdi, da nas čaka še bolj nepredvidljivo leto 2019; vsi lanski dejavniki so še vedno v igri in končnih odgovorov nanje še ni, pridružujejo se mu le še novi; zmanjševanje stopenj gospodarske rasti na Kitajskem pomeni tudi nižje povpraševanje po nafti od pričakovanega, novi in novi trgovinski zapleti med velikani pa vnašajo dodatno negotovost, ki jo še povečujejo novice iz sveta alternativnih virov energije. Temu se pridružuje tudi nemirnost vlagateljev, ki vsak trenutek pričakujejo začetek svetovne recesije, in naftni trg posledično poskakuje sem ter tja med množico različnih silnic, večina analitikov pa se tokrat strinja, da letos ni več mogoče pričakovati zelo visokih cen nafte, vsekakor ne v trimestnih številkah.
Bodo njihove napovedi tokrat natančnejše kot lanske?

Je vaš avtomobil za sladko ali kislo?
Načrpana nafta z različnih naftnih polj se med seboj precej razlikuje. Ena od karakteristik določa, ali nafto označimo kot sladko ali kislo. Pri tem gre za vsebnost žvepla; če je tega v nafti manj kot 0,5 odstotka, potem je to sladka nafta (menda so jo včasih na naftnih vrtinah delavci prav zares pokusili; nafta z izjemno malo žvepla naj bi imela nekoliko sladkast okus). Nafta, ki vsebuje več kot 05, odstotka žvepla, pa je kategorizirana kot kisla.
Sladka nafta s seboj prinaša tudi bolj sladke skrbi kot kisle, saj jo je lažje in predvsem ceneje predelovati v bolj rafinirane produkte. Sladko nafto najdemo predvsem v vzhodni Severni Ameriki, zahodnem Teksasu, v Severnem morju, Severni Afriki, Avstraliji in na Bližnjem vzhodu vse do Indonezije.
Kisla nafta potrebuje več procesiranja (zato jo rafinerije običajno odkupujejo po 10 do 20 dolarjev nižji ceni) in je za zdravje bolj škodljiva. Slednjo najdemo v Južni Ameriki, Mehiki, Kanadi ter na Bližnjem vzhodu.
In katera od obeh vrst nafte na koncu lahko konča v vašem avtomobilu? Obe, le da je kisla nafta na poti do tja morala skozi veliko več postopkov, da je postala primerna za izdelavo bencina.
Avtor: Klemen Košir

Kategorija: Aktualno globalno, Novice


Jaz tebi!