Tam, kjer industrija izginja, se naseljuje populizem

| 15. 5. 2019

Tam, kjer industrija izginja, se naseljuje populizem
Ko se enkrat odpoveste industriji, stopate na pot šibkejšega srednjega razreda. Zanimivo je, da imamo v Evropi pet ekonomij, ki še temeljijo na industriji – Nemčijo, Avstrijo, Švico, Slovenijo, Italijo in Belgijo. Tja, kjer industrije ni, prihaja populizem. Foto: Mavric Pivk/Delo

Zakaj je digitalizacija delovno intenzivnih panog idealno rastišče za vzpon populizmov in kakšno vlogo je imela pri pojavu populizma reindustralizacija. Lahko iz zgodovine Argentine, kjer se je populizem v sodobni obliki prvič pojavil, odgovorimo na vprašanje, ali je populizem posledica problema ali problem sam po sebi?

Še pred 1. svetovno vojno je bila Argentina peta najbogatejša država na svetu. Nato se ji je zgodil populizem v obliki Juana Perona, ki po besedah raziskovalca doc. dr. Roka Spruka z Ekonomske fakultete v Ljubljani, ki preučuje vpliv populizma na ekonomijo, velja za enega najbolj populističnih voditeljev, ki je argentinsko ekonomijo pripeljal v neslavno tranzicijo od bogate države do države v razvoju. Po Argentini so sledile še druge južnoameriške države ter ZDA in Velika Britanija, sedaj pa je v primežu populizma tudi Evropa, ki se s populizmom do nedavnega ni soočala.

Ko srednji razred izgublja moč …

»Ključni pogoj, da populizem uspeva in se populisti lahko vzpenjajo na oblast, je izkoriščanje vakuuma politične moči ob izpolnjenih ekonomskih pogojih,« meni sogovornik. Populisti se po besedah Spruka lahko vzpnejo na oblast, ko srednji razred nima dovolj moči in v družbi vlada izrazita dohodkovna oz. premoženjska neenakost ter neenakost v dostopu do izobraževanja in zdravstva ali pa ko vlada izrazito polarizirana družba, predvsem z vidika politične ideologije. »Takrat tako kot Peron v Argentini, Trump v ZDA in Nigel Farage v Veliki Britaniji uporabljajo vakuum politične moči za prevzem oblasti s propagandnimi sredstvi najhujše manipulacije in zavajanja.«

image

 Dr. Rok Spruk je raziskovalec na Ekonomski fakulteti. Foto: Mavric Pivk/Delo

Čeprav kopica raziskav dokazuje, da imajo od globalizacije koristi vsi deležniki in ekonomije, populistični voditelji promovirajo zapiranje meja. Globalizacija pa vseeno ni brezmadežna in snovalcem razvojnih politik kljub temu še danes prinaša izzive. Od globalizacije, ki se je začela v sedemdesetih letih preteklega stoletja, so imeli namreč nesporno večje pozitivne učinke prebivalci na Kitajskem, v Indiji in Južni Ameriki oz. razvijajoče se ekonomije, ki so se na račun globalizacije dvignile iz revščine, medtem ko prebivalstvo v ZDA in Evropi ni občutilo tako enormnega izboljšanja, saj je bilo že prej dokaj razvito. Predvsem srednji razred ne beleži takšnih pozitivnih lastnosti globalizacije, kvečjemu nasprotno.

»Po mojem mnenju razlog, da se populizem seli v Evropo, ni toliko v globalizaciji kot v zgrešenem ekonomskem modelu razvoja in rasti, ki smo mu priča v zadnjih dvajsetih letih in temelji na reindustrializaciji. Moramo se zavedati, da je po vojni industrijski razvoj v evropskih in severnoameriških državah ustvaril močan srednji razred. Kasneje po washingtonskem konsenzu pa so ekonomisti in vlade kupili idejo, da je rešitev reindustrializacija. A ko se enkrat odpoveste industriji, stopate na pot šibkejšega srednjega razreda. Zanimivo je, da imamo v Evropi pet ekonomij, ki še temeljijo na industriji – Nemčijo, Avstrijo, Švico, Slovenijo, Italijo in Belgijo. Tja, kjer industrije ni, prihaja populizem. Torej prekomerna digitalizacija in deindustrializacija nista pravi smeri, medtem ko je reindustrializacija (spodbujanje specializacije v industriji) pravi korak naprej, meni sogovornik in dodaja: »Digitalizacija ima namreč številne negativne učinke na moč in raven inteligenčnega količnika, medtem ko je deindustrializacija ustvarila ekonomski model in platformo razvoja, ki sta populistom omogočila izkoristiti moč vakuuma, ki ga storitvena in digitalna ekonomija omogoča preko socialnih medijev. Gre za splošno mobilizacijo uporabnikov teh vsebin proti številnim sovražnikom, ki de facto ne obstajajo. Posledično zaradi prehitre deindustrializacije izginja srednji razred.«

Rešitve so izobrazba, socialna kohezija, inteligenca in socialni kapital. Populizem bo imel na mlado generacijo na trgu dela izjemen vpliv.

To nas učijo tudi ZDA. »Težave, ki jih ima ZDA, čeprav bi nas Trump rad prepričal drugače, so domače narave. Hudo polarizirana družba, delež industrije v BDP izginja, cela generacija moških od 30 do 55 let, ki so na vrhuncu svoje moči, je izgubila delovna mesta, ker so se ta preselila. To je ustvarilo hud ekonomski propad med podporniki Trumpa in njegovimi nasprotniki. Na srednjem vzhodu ZDA je bila izguba delovnih mest najhujša, Trump pa je imel tam največji delež glasov.«
Raziskave kažejo tudi, doda sogovornik, da na vzpon populizma vpliva raven izobrazbe. Vendar pa je raven izobrazbe po podatkih mnogih raziskovalnih institucij vedno višja in bi potemtakem morali populizem nekako že preseči. Argentina je imela poleg Čila in Urugvaja leta 1930, ko se je populizem pojavil in obdržal, najvišjo stopnjo pismenosti v Latinski Ameriki.

Vloga inteligence

»Zgodovinarji pravijo, da so te statistike kazale raven za elito in ne za širše prebivalstvo. Menim, da intelektualne sposobnosti povprečnega volivca igrajo pomembno vlogo. Zakaj se Donald Trump ne more zgoditi v Švici, kot se sprašuje avtor članka, ki sem ga nedavno prebral in orisuje številne dejavnike. Razvit srednji razred z visoko ravnjo izobrazbe ob socialni koheziji so dejavniki, ki mehko zavirajo vzpon populizma. V ZDA imate poleg ideološke polarizacije družbe tudi neenakomerno izobrazbo. Elitni krogi imajo zelo visoko in zavidljivo stopnjo izobrazbe, obstaja pa tudi izjemno velik del splošne populacije, ki ima občutno nižjo raven izobrazbe. Veliko pove dejstvo, da je mesto New Haven, kjer je Univerza ​Yale, sedmo najbolj kriminalno mesto v ZDA. In ne le raven izobrazbe, ampak tudi inteligenčni količnik prebivalstva igra veliko vlogo pri zaviranju vzpona populistov.«

Toda, ali ni malo problematično trditi, kot se to lahko razume, da imajo vsi, ki volijo Trumpa, nizke inteligenčne sposobnosti? »Vpliv izobrazbe in inteligenčnega količnika ne predpostavlja, da so njegovi volivci bolj ali manj inteligentni. Gre za interakcijo med izobrazbo in ekonomskimi pogoji. Če pogledamo, kateri deli ZDA so podprli Trumpa, vidimo, da je korelacija med deležem glasov in kraji izrazito povezana z izgubo delovnih mest. Fenomen hitre tranzicije v storitveno ekonomijo povzroča, da srednji razred, ki ga je ustvarila povojna industrijska družba, izginja. Politiki te razmere seveda v največji možni meri izkoriščajo.«

Digitalizacija kot grožnja

image

 Ko se enkrat odpoveste industriji, stopate na pot šibkejšega srednjega razreda. Zanimivo je, da imamo v Evropi pet ekonomij, ki še temeljijo na industriji – Nemčijo, Avstrijo, Švico, Slovenijo, Italijo in Belgijo. Tja, kjer industrije ni, prihaja populizem. Foto: Mavric Pivk/Delo

Rešitve so po mnenju sogovornika izobrazba, socialna kohezija, inteligenca in socialni kapital. Vse to pa ogroža digitalizacija. Zaradi zasvojenosti mladih generacij s tehnologijo, ti postajajo lahke žrtve populističnih idej, je prepričan Spruk. »Bruce Bueno de Mesquita je o Venezueli nekoč dejal, da bo odkritje nafte zanjo hudičev pekel, jaz pa napovedujem, da bo pametna tehnologija za mlade hudičev pekel, ker jih ne pripravi na vstop na trg dela. Imamo cele generacije mladih ljudi, ki zaradi zasičenosti s pametnimi napravami niso več sposobni oblikovati stavkov.«

Digitalizacija družbe po prepričanju sogovornika omogoča mladim, da zapadejo v paralelni svet, saj nimajo več medsebojne interakcije. »Po mojem mnenju se moramo vrniti na tradicionalne modele izobraževanja, ki temeljijo na interakciji med študenti in profesorji ter na druženju in branju knjig. Zaradi pomanjkanja tega prihaja do nerazumevanja, to pa vodi v sovraštvo. Velik del krivde pri mladih pade tudi na slabo starševsko vzgojo. Vzgoji se izognejo, ko otroku kupijo pametni telefon in mu v roke dajo tablico. Človeški možgani pa do 18. leta niso dojemljivi za razločevanje dejstev in fikcije ter so zelo dovzetni za manipulacijo.«

Ko se enkrat odpoveste industriji, stopate na pot šibkejšega srednjega razreda. Zanimivo je, da imamo v Evropi pet ekonomij, ki še temeljijo na industriji – Nemčijo, Avstrijo, Švico, Slovenijo, Italijo in Belgijo. Tja, kjer industrije ni, prihaja populizem.

Čeprav se Spruk zaveda, da je digitalizacija razvojni model prihodnosti, ki mu bo sledil cel svet, pa svari pred previdnostjo, predvsem kar zadeva digitalizacijo družbe in storitev. »Digitalizacija je smiselna znotraj proizvodnje. Študije dokazujejo, da države in mesta, ki prednjačijo v avtomatizaciji proizvodnje, ne ukinjajo delovnih mest in tam ni opaziti trenda, da bi populisti prihajali na oblast. Kjer pa se digitalizirajo storitve, pa prihaja do pospešene izgube delovnih mest. Digitalizacija je torej smiselna tam, kjer se dosega večja dodana vrednost, saj to na dolgi rok prinaša nova delovna mesta. V storitvah pa ustvarja negativne učinke. Zakaj? Ker je ceneje zaposlenega nadomestiti z digitalno rešitvijo, novo delovno mesto pa se ob tem ne ustvari. Torej, digitalizacija je v kapitalsko intenzivnih panogah smiselna, v delovno intenzivnih pa manj, saj ustvarja družbo prekarnih zaposlitev in družbo preživetja. Ko imamo tako družbo, nimamo socialne kohezije, s tem pa se populisti lahko zavihtijo na oblast in ekonomijo pripeljejo do propada.«

Kaj sploh je populizem? »Zame je populizem vse tisto, kar znanstveno ovržene ali potrjene stvari prikazuje drugače. Podporniki brexita so volivcem podali nek ekonomski model, ki naj bi Veliki Britaniji omogočil prosto trgovanje s celim svetom kljub odcepitvi, ki je bil v ekonomski teoriji empirično ovržen mnogokrat. Kljub temu populisti zmagajo. Manipulirajo ekonomska dejstva, obenem pa so mojstri upravljanja emocij, kar ekonomisti nismo. Brexit kot evropski primer populističnega plesa tudi nazorno prikazuje, kaj pomeni institucionalni kaos negotovosti.«

Kaj nas uči primer Argentine

Populizem se je v sodobni obliki prvič pojavil v Argentini leta 1930 z vojaškim udarom, ki ga je izvedla skupina GOU (The United Officers’ Group) na demokratično izvoljeno vlado. »Ekonomista Pablo Spiller in Mariano Tommasi pokažeta, kako je vojaški udar leta 1930 vodil v popolno razmontiranje in demolicijo vladavine prava ter ključno pripomogel k vzponu Juana Perona na oblast leta 1943, kar velja za vzpon populizma v najhujši možni obliki. Poleg tega, da je Peron uporabljal propagandne prijeme, vzete po Goebbelsu, se je posluževal tudi orodij za vpliv na emocije. Posledice pa so bile za Argentino katastrofalne. Politična in institucionalna nestabilnost, počasna gospodarska rast in volatilne ekonomske politike. Postala je prva država z neslavno tranzicijo od bogate države do države v razvoju,« pojasnjuje doc. dr. Rok Spruk z Ekonomske fakultete.
Do leta 2002 je vladal institucionalni kaos. Na trenutke je sprožil celo nasilno »sem in nazaj« tranzicijo iz diktature v demokracijo; leta 1955 je padel z oblasti, nato odšel v izgnanstvo v Španijo, vmes so sklenili tajni pakt z opozicijo in tako dalje.

image

 Populizem se je v sodobni obliki prvič pojavil v Argentini leta 1930 z vojaškim udarom, ki ga je izvedla skupina GOU (The United Officers’ Group) na demokratično izvoljeno vlado. Foto: Reuters

Ekonomska populistična politika Perona je zagovarjala izrazito dohodkovno porazdelitev.

»V obsesiji z nemškim modelom razvoja se je Peron odločil, da morajo državo čez noč nacionalizirati. V prvem letu vladanja je skoraj v celoti razlastil vse večje izvoznike kmetijskih pridelkov. Kmetijstvo je takrat predstavljalo primerjalno prednost, jedro argentinske ekonomije. Večjo nacionalizacijo je naredil samo še Hugo Chavez, ko je razlastil šest milijonov hektarov zemlje. V Argentini so potem rente razdelili političnim šefom sindikatov in ostalim interesnim skupinam, ki so uporabljali politično krinko, češ da je treba pomagati revnim. Sam fenomen Evite [naziv, ki se je uporabljal za ženo Juana Perona, pevko in igralko Evo Peron] je po mojem mnenju predhodnik današnjega twitterja. Poleg razlastitve so uvedli visoke davke na dohodke, politične nasprotnike so resignirali, pritiskali so na sodnike, leta 1949 pa se je Peron kar na večerji odločil, da bo razveljavil ustavo.

Ko se v državi sprejemajo pomembne odločitve kar čez noč, brez udeležbe javnosti, tako kot danes počne Donald Trump, to imenujemo stanje institucionalne negotovosti. Kot investitor ne veste, kaj se bo v takem okolju dogajalo, za vas je kakršnokoli delo v takem okolju negotovo, kar ima za posledico negativno rast investicij, nadalje pa tudi negativne posledice za trg dela. S tem, ko je Peron sindikatom podelil izjemno moč, da so sooblikovali vse ekonomske reforme, je preprečil, da bi Argentina sprejela reforme za večjo liberalizacijo. Njihova ekonomija ni bila več sposobna tekmovati s svetom.«

Avtor: Pija Kapitanovič

Kategorija: Aktualno globalno, Novice


Jaz tebi!