Če želiš biti uspešen, moraš biti lačen

| 23. 9. 2019
Če želiš biti uspešen, moraš biti lačen
Ali Mahlodji Foto Gregor Nesvadba

Je Ali Mahlodji napaka v sistemu ali ga le tako dobro razume, da ga uporablja sebi v prid? Osemintridesetletni podjetnik in motivacijski govorec, po rodu Iranec, je z družino prišel v Avstrijo, ko mu je bilo dve leti.

Mama in oče sta kljub temu, da sta bila v domovini vodstveni kader, morala zgraditi življenje od začetka. Mama je od Alijevega prvega razreda osnovne šole za domačo mizo uvedla pravilo nemščine, da bi se sin čim bolje naučil jezika nove domovine. »Nemško moraš govoriti bolje, kot govorijo Avstrijci,« mu je nekoč zabičala. Do danes je imel že 40 služb, od fizičnih del na gradbišču, čiščenja prostorov do prodaje farmacevtskih sredstev, poučevanja in vodenja organizacij. Pri 18 letih je pustil šolo, se čez nekaj let vrnil in diplomiral iz računalniških ved. Je soustanovitelj projekta WHATCHADO, spletne platforme, ki informira in motivira ljudi o poklicih in kariernih poteh.

Evropska komisija ga je imenovala za mladinskega ambasadorja in evropskega ambasadorja za novo naracijo. Je dobitnik nagrad, kot so HR Excellence Award, European Digital Communication Award, UN Wolrd Summit Award in XING New Work Award 2017. Leta 2017 so ga predlagali tudi za svetovalca projekta Aware and Active pri programu Erasmus+. Letos junija je prejel zahvalo evropskega parlamenta za delo in prispevek na področju izobraževanja. Njegovo glavno poslanstvo je prepričati mlade, naj nikoli ne obupajo pri doseganju svojih ciljev in naj ne pustijo, da bi jih kdorkoli prepričal, da nečesa ne zmorejo. Mahlodji s svojo osupljivo zgodbo prihaja na letošnji medijski festival Sempl v Portorožu, ki poteka pod sloganom »Kjer posel sreča trende in inovacije«.

Katera vaša kompetenca ali veščina je bila tista, ki je najbolj pripomogla k vaši uspešni karieri?

Verjamem, da sem zelo dober pri tem, da se lahko hitro prilagodim novim okoliščinam. Po mojem je to ključ do uspeha v današnjem času, da se znate prilagoditi novim izzivom in opustiti svojo preteklost. Kaj mislim s tem? Da se v življenju naučimo različnih stvari, a niso vse koristne tudi v prihodnosti. Če želiš biti uspešen v današnjem svetu, se moraš zelo hitro prilagajati spremin­jajočemu se okolju. Ko sem pred sedmimi leti ustanovil podjetje na področju človeških virov, sem imel veliko konkurence, veliko je bilo startupov, ki so počeli nekaj podobnega. Vsak ima svojo idejo, vizijo, tržni segment, cilje in načrte. Danes veliko teh startupov ne obstaja več. Ko se pogovarjaš o tem, kaj je šlo narobe, vidiš, da ni nikoli razlog v tehniki, IT-sistemu ali trgu, vedno je razlog, da se vodstvo ni sposobno prilagoditi spreminjajočemu se trgu. Ko vidiš, da stranke želijo nekaj popolnoma drugačnega, in si se temu sposoben prilagoditi, boš uspešen. Večina podjetij pa tega ne more, ker so prepričani, da če so bili v zadnjih letih uspešni s svojo idejo, bodo tudi v prihodnosti. Obvisijo na svoji ideji. Seveda so ideje in vizija pomembne, ampak včasih je za napredek treba spremeniti smer. Osredotočiti se morajo na problem, rešitve pa se lahko s časom spreminjajo.

Ali Mahlodji je pri 18 letih pustil šolo. Šele že odrasel je diplomiral iz računalniških ved. Zaradi prizadevnosti je letos prejel zahvalo evropskega parlamenta za svoje delo in prispevek na področju izobraževanja. Njegovo glavno poslanstvo je prepričati mlade, naj nikoli ne obupajo pri doseganju svojih ciljev.Sami o sebi pravite, da ste napaka v sistemu, a ne nazadnje vam je ravno sistem pomagal priti na točko, kjer ste zdaj, uspešen mednarodni govorec, zgled mladih po Evropi. Kakšno je vaše mnenje o evropskem izobraževalnem sistemu?

Mislim, da ne obstaja dober ali slab sistem. Vsak sistem, ki ga vzpostavimo, ima svoj razlog in namen. Naš izobraževalni sistem je nastal mnogo let nazaj in je bil sistem, katerega cilj je bil opremiti ljudmi z osnovnim znanjem. Ko sem bil jaz otrok, so me učili, da je življenje ravna premica. Hodiš v šolo, jo dokončaš, dobiš zaposlitev, to delaš vse življenje, nato se upokojiš. Za mnogo ljudi je tak sistem odličen, zame ni bil. Kot otrok sem bil zelo radoveden, zanimala so me številna področja. Sistem pa me je želel usmerjati na eno, naj ugotovim, kaj bom delal vse življenje, so mi prigovarjali. V mnogih državah nimajo izobraževalnega sistema, otroci posedajo naokoli, nikoli sploh ne dobijo možnosti, da bi videli, kaj vse jim omogoča življenje. Mi, ki imamo srečo, da smo bili del izobraževalnega sistema, pa smo prisiljeni razmišljati o tem, kaj želimo početi v prihodnosti. Največja prednost izobraževalnega sistema je, da ti razkaže vsa področja, ki jih je mogoče nato raziskati in delovati na njih. Ter seveda učitelji, ki verjamejo v otroke in jih spodbujajo.

Med mladimi se razrašča prepričanje, da izobraževalni sistem nima smisla, saj marsikdo med najbolj uspešnimi in bogatimi niti nima dokončane izobrazbe. Kaj vi menite o tem?

Izobrazba je zelo pomembna. Če pogledamo Marka Zuckerberga in Elona Muska, vidimo, da sta oba velika učenjaka. Morda nista vsega znanja, ki ga uporabljata, dobila na fakulteti, čeprav sta jo obiskovala, sta se pa vedno izobraževala. Recept za uspeh je nedvomno, in to vam bodo povedali vsi najuspešnejši ljudje, da se nikoli ne nehaš učiti. Znanje je temelj vsega, kar počneš. Tudi ko ti ne uspe, se nečesa naučiš. Če se želiš učiti na fakulteti, pojdi tja, če se želiš učiti na youtube kanalih ali v domačem fotelju, tudi prav. Samo uči se. Imamo toliko priložnosti in včasih je za marsikoga bolje, da recimo pri 27 letih noče hoditi na fakulteto, ampak se hoče učiti na delovnem mestu, za nekoga drugega pa je bolje, da nadaljuje izobraževanje na fakulteti, recimo, če želi odkriti novo metodo zdravljenja. Ne obstaja prava ali napačna pot, obstaja samo tvoja pot. Ne moremo trditi, da je le fakulteta prava pot ali le ustanovitev svojega podjetja. Če pogledamo Facebook, vidimo, da imajo ljudje, ki so tam zaposleni na najvišjih položajih, diplome z elitnih univerz. Izvršni direktorji najuspešnejših podjetij iščejo vrhunske talente po fakultetah. Po drugi strani pa si želijo tudi tiste podjetniškega tipa, ki se učijo v trenutku, ko nekaj potrebujejo.

image

 Foto Martina Draper Ali Mahlodji Foto Martina Draper

Tudi vi ste se pri 18 letih izpisali iz šole, a se nato vrnili na fakulteto. Kako to?

V Avstrijo sem prišel kot begunec in vedno bom tukaj tujec. Kamorkoli greš, ne glede na to, kako uspešen si, ljudje gledajo nate drugače. Ko sem odšel iz šole v službo, sem videl, kako težko je, če se prenehaš učiti in si le begunec. Videl sem, da nimam možnosti za vstop na skoraj nobeno karierno področje, ne da bi imel neko izobrazbo. V tistem trenutku sem dobil popolno svobodo, bil sem tisti, ki je pustil šolo, nihče ni ničesar pričakoval od mene, kar mi je dalo svobodo, da sem se odločil sam zase, ne da bi poskušal komu ugoditi ali se dokazovati. Ko nima nihče pričakovanj do tebe, si svoboden. V očeh družbe sem bil zguba, a v resnici zelo svoboden.

V Evropi je super, da imamo vsi dostop do izobrazbe, če smo le pripravljeni vložiti svoj čas. Zato sem se odločil, da to izkoristim, da končam šolanje, a se zraven učim še tisto, kar me posebej zanima. Ko delaš stvari zase, si neustavljiv. Kot otroke nas starši silijo v šolo, zato včasih izgubimo občutek, da je to tudi naša izbira, in se upremo. Ker so me vedno zanimali programski sistemi, sem se nato, ko sem spoznal, da brez šole kot priseljenec težko počnem kaj zanimivega, vpisal na računalniško fakulteto in zaradi velikega zanimanja diplomiral predčasno. Nikoli nisem bil najpametnejši, a če me je kaj zanimalo, sem se v to res poglobil. Poznam veliko primerov, ko okolica govori posameznikom, da niso dovolj dobri, da ne bodo uspešni, potem pa lahko vidimo, kaj vse so sposobni doseči, ko najdejo svojo stvar.

Mladi velikokrat povedo, da imajo ljudje okoli njih visoka pričakovanja, kar jih duši, tudi ovira pri tem, da bi našli tisto stvar, ki njih same zares zanima.
Vedno imamo pričakovanja tako zase kot druge. Temu se je zelo težko izogniti.

Res je. Veste, ko se moja hčerka še ni rodila, a sva jo z ženo že pričakovala, sem se zalotil, ko sem prijatelju razlagal, kako si želim, da bi jo za deseti rojstni dan peljal v ZDA. Takrat sem se zavedel, da imam pričakovanja do nerojenega otroka. Temu se je kot starš težko izogniti. Zdaj poskušam zares ponotranjiti, da je cilj moje očetovske vloge le, da se ji pomagam spoznati in upam, da bo nekoč sama odkrila stvari, v katerih je najboljša. Mladi veliko­krat povedo, da imajo ljudje okoli njih visoka pričakovanja, kar jih duši, tudi ovira pri tem, da bi našli tisto, kar njih same zares zanima. Povem jim, da naj ne bodo jezni na te ljudi, ker gre običajno za tiste, ki jim želijo najboljše. Pomembno je tudi, da se ne primerjajo z drugimi glede uspehov, ampak le s samim sabo. Vprašajte se, kdo ste bili pred desetimi leti. Videli boste, kako daleč ste prišli, kaj vse ste se novega naučili.

Anketa med dvanajstletnimi Britanci je pokazala, da si jih 30 odstotkov želi postati youtube zvezdniki, le 11 odstotkov pa astronavti. Velika razlika glede na to, kaj so si otroci želeli biti v preteklosti.

Enako je v vsem zahodnem svetu, ne le v Veliki Britaniji. Dobra stvar je, da otroci sploh imajo vizijo za svojo prihodnost. Ko sem bil jaz otrok, je marsikdo želel postati igralec ali član uspešne rock skupine. Jaz sem recimo želel biti hip hop zvezdnik, avstrijski Eminem. Po drugi strani pa je to, kar počnejo današnji vplivneži, zelo nevarno za družbo, saj marsikateri prikazuje svet, ki v realnosti ne obstaja. Svet še zdaleč ni popoln ali preprost. Vsaka generacija ima svoje junake, problem je, ko postanemo generacija brez junakov. Nimamo vzornikov. Ravno zaradi tega otrokom vedno rečem, sledite svojim sanjam, a ne pričakujte, da jih bo lahko uresničiti. Zelo težko je biti uspešen youtube zvezdnik.

Danes starši in tudi učitelji marsikdaj otroku rečejo, da naj sploh ne poskuša, ker to ni dobro. S tem ga učijo, naj ne verjame v svoje sanje. Jaz jim govorim, naj sledijo sanjam, a naj začnejo zanje delati že zdaj. Ko z njimi govorim čez pol leta, običajno rečejo, da je ta posel pretežek. Tudi za youtube zvezdnika se moraš marsikaj naučiti, od pripovedovanja zgodb z videom do montaže, oglaševanja, interakcije z občinstvom. Ko spoznajo posel, si večinoma premislijo. Ljudem z visokimi cilji vedno rečem: veste, ko si 10.000 ljudi želi početi isto stvar, se jih z njo v resnici ukvarja le deset odstotkov, zelo uspešnih pa je le kakšen odstotek. To ni zato, ker bi bili bolj talentirani, ampak ker si to zares želijo, in ko nastopijo veliki izzivi, se zavedajo, da je edina pot do uspeha, da jih uspešno premagajo. Tisti, ki jim ne uspe, so vedno tisti, ki rečejo, to je pretežko zame. Za sanje je treba garati.

SK

Kategorija: Aktualno globalno, Novice


Jaz tebi!