Kdo služi, kdo izgublja? Kako bo covid-19 spremenil gospodarstvo, naše delo

| 25. 4. 2020
Pandemija koronavirusne bolezni je velik udarec ne le za zdravje številnih, ampak tudi za gospodarstvo, ki se je nepričakovano znašlo v velikih škripcih. Čeprav takšnega scenarija seveda ni bilo mogoče predvideti, je vseeno več kritikov prepričanih, da je kakšno podjetje covid-19 vseeno ujel preveč nepripravljeno. Posledice bodo, so prepričani številni, dolgotrajne. Seveda pa se v vsaki krizi ob veliko poražencih najdejo tudi zmagovalci.

uje je izbruh prizadel turizem in gostinstvo. Zaskrbljeni so ne le naši gostinci in turistični delavci, zaskrbljenost je globalna. “Smo na robu preživetja. Od tega si ne bomo hitro opomogli. S hotelskimi sobami ni tako kot z okni ali avtomobili – tisto, česar nismo prodali danes, ne moremo prodati čez en mesec,” je pred kratkim dejala vodja nemškega združenja hotelirjev Ingrid Hartges.

Na pragu propada se je znašla že tako podhranjena umetnost, zaprta so gledališča, opere, tudi muzeji. Dejavnosti, ki so povezane z obiskovalci, so povsem obstale in ob vse bolj negotovih napovedih, kdaj bodo množična zbiranja spet mogoča, in vse več pozivih, da to do cepiva ne bo ravno dobra ideja, je strah vseh, katerih preživetje je povezano s temi dejavnostmi – seveda upravičen.

Vsa ta podjetja, ustvarjalci in mnogi drugi zdaj računajo na pomoč države – da bi prebrodili najhujše. Države v EU računajo na pomoč Evropske unije, kjer pa je dogovarjanje mučno, saj je veliko tistih, “ki bi pili”, in malo tistih, ki bi plačali.

Analitiki menijo, da se bo dejansko okrevanje začelo, ko bomo spet zares sproščeno zaživeli. Mnogi med pogoji za to vidijo cepivo.
Analitiki menijo, da se bo dejansko okrevanje začelo, ko bomo spet zares sproščeno zaživeli. Mnogi med pogoji za to vidijo cepivo.FOTO: Thinkstock

Kako je mogoče, da podjetje na lastnih nogah ne more preživeti niti nekaj tednov?

Marsikdo je od začetka koronakrize zastrigel z ušesi ob apokaliptičnih napovedih lastnikov različno velikih podjetij, da samo nekaj dni, kaj šele tednov izpada prihodkov pomeni konec poslovanja, velika odpuščanja, zapiranje vrat.

Seveda ne le pri nas, ampak po vsem svetu. Še posebej močno je nova realnost nato zadela ameriške delavce, kjer je v nekaj dneh koronakriza poskrbela, da so padali rekordi v hitrosti rasti brezposelnosti. Vrsta podjetij, ki od ameriške vlade terjajo pomoč, pa se daljša z divjo hitrostjo.

Prvo pravilo osebnih financ je, da je dobro nekje “na strani” imeti denar za vsaj tri mesece najnujnejših stroškov – za resnično ekstremne primere, ki jim običajno nismo priča, se pa lahko zgodijo.  Dober primer takšnih ekstremnih primerov je novi koronavirus.

Takšnih pravil se običajno držimo, ko so časi bolj slabi, ko so boljši, nanje hitro pozabimo. In to ne velja le za posameznike, ampak tudi podjetja. V ZDA dejavnosti, povezane z gostinstvom, prostim časom, turizmom in letalsko industrijo, ponujajo 17 milijonov delovnih mest. V zadnjih tednih so številni s teh delovnih mest že bili odpuščeni, mnogi še bodo. Da bi se temu izognili, tudi giganti teh sektorjev želijo državno pomoč, kritiki pa pravijo – za marsikaj ste krivi sami.

Analitiki namreč ocenjujejo, da jim gre v teh branžah slabo od rok načrtovanje za krizne čase, tudi večina največjih naj bi imela za nenadne zlome na voljo samo za slaba dva meseca sredstev. Pri čemer pa za to niso krivi nizki prihodki podjetij, ampak način upravljanja z njimi. Analitiki, s katerimi so se pogovarjali pri CNBC, so podjetja, med njimi McDonalds in Starbucks, obtožili, da so denar, namesto da bi ga porabila za boljše plače ali spravila za primere krize, zapravila za bogatenje lastnikov, izplačila dividend in obsežne odkupe lastnih delnic.

Nekoliko boljši izgovor – a še vedno so v slabem položaju – imajo podjetja, ki so veliko investirala, menijo analitiki. Pri CNBC kot primer navajajo Carnival Corp in Royal Caribbean. Obe podjetji ponujata križarjenja, zadnja leta pa večino razpoložljivega denarja vlagata v posodobitev in nadgradnjo flote. Vseeno sta “krivi” tudi nekaterih prej omenjenih praks. Carnival je za odkupe delnic v zadnjem času zapravil 550 milijonov evrov, izplačal je za več kot milijardo evrov dividend, pri tem pa se je zadolžil za več kot milijardo evrov. Pri zagotavljanju likvidnosti zdaj mnoga od teh podjetij upajo na pomoč države, vmes pa ukinjajo vsa nenujna delovna mesta in operacije. Mnogi pomoči za nekatera od teh podjetij ostro nasprotujejo, ker so registrirana v davčnih oazah.

V Evropi je ena od industrij, ki se, še posebej v Nemčiji, zanaša na izdatno pomoč – avtomobilska industrija. Od nje so precej odvisna tudi slovenska delovna mesta. Povpraševanje po novih vozilih je zgrmelo na zelo nizko raven, težave pa so bile že pred tem – tako zaradi škandalov, ki so si jih v preteklosti privoščili avtomobilski proizvajalci, kot zaradi poskusa premika evropskega gospodarskega težišča k bolj zelenemu, kar terja tudi prilagoditve prav te industrije.

Proizvajalci zaščitne opreme so med tistimi, ki jim je novi koronavirus izboljšal posel.
Proizvajalci zaščitne opreme so med tistimi, ki jim je novi koronavirus izboljšal posel. FOTO: Shutterstock

Kriza kot priložnost – kdo so zmagovalci?

V nobeni situaciji seveda niso samo tisti, ki izgubljajo, vedno se najdejo tudi zmagovalci. V primeru koronakrize letijo v nebo dobički vseh, ki se ukvarjajo s proizvodnjo zaščitne opreme – kot so maske in razkužila, ter nekaterih artiklov medicinske opreme – kot so naprave za umetno predihavanje pljuč.

Povečalo se je tudi povpraševanje po nekaterih zdravilih, poslovne uspehe zaznavajo podjetja, ki razpolagajo z zdravili in cepivi, ki po prvih analizah kažejo, da bi lahko pomenila preboj v boju proti covid-19.

Posel cveti podjetjem, ki so del verige povezovanja ljudi s pomočjo spleta in pametnih naprav.

Med zmagovalci so tudi spletni trgovci in vsi drugi, ki so se, ker jim dejavnost to dopušča, preusmerili v spletno delovanje in dostavo. V Nemčiji se je na primer za 60 odstotkov povečalo povpraševanje po dostavi živil ekološke pridelave, večje povpraševanje opažajo tudi mnogi ponudniki pri nas.

Seveda pa krize vedno naplavijo tudi tiste, ki gredo predaleč. Ne manjka zgodb o “vojnih dobičkarjih”, ki so astronomsko podražili določene artikle zgolj zato, ker jih lahko, ker je močno povpraševanje, ljudje pa bodo plačali skoraj vsako ceno.

Prvi impulz držav – zadolževanje. Kaj pa potem?

Ker je poražencev krize veliko več kot zmagovalcev, so se države na hitro znašle pred mučnim vprašanjem – kaj storiti, da se prepreči padec v socialno brezno zaradi odpuščanj.

Večina držav, tudi tiste z zdravimi državnimi financami, ki še imajo nekaj finančne rezerve, so se zatekle k jemanju kreditov. Nemški finančni minister je hitro napovedal novo zadolževanje za 160 milijard evrov.

Države so pohitele z reševalnimi paketi za gospodarstvo in posameznike – tudi Slovenija. Se je pa marsikje v praksi izkazalo, da je pot do pomoči bolj zapletena, kot je kazalo na začetku, predvsem pa se vse bolj pojavlja vprašanje – kdo bo plačal nova posojila in kaj se bo zgodilo, ko posamezniki in podjetja še vedno ne bodo mogli plačati niti odloženih davkov in posojil. Države pričakujejo recesijo, na evropski ravni ostaja upanje na dogovor o finančnem paketu, ki bi po nekaterih scenarijih omogočal pomoč pri okrevanju v obdobju prihodnjih petih let.

Potem pa so tukaj še nekoliko bolj neverjetni scenariji, kako do nekaj denarja. Ameriška zvezna država Missouri želi zaradi novega koronavirusa in škode, ki jo je povzročil, tožiti Kitajsko. Njeni vodilni komunistični partiji očitajo prikrivanje dejstev in odločilno prispevanje k pandemiji, katere gospodarske posledice so uničujoče. Čeprav se marsikdo strinja, da bi morala Kitajska prevzeti del odgovornosti, v zvezi s primerom ni niti odgovora na vprašanje – pred katero sodišče bi postavili Kitajsko, ki ostro zanika kakršno koli krivdo za globalno pandemijo.

Ni jih malo, ki menijo, da bi morala Kitajska na neki način odgovarjati za pandemijo. Tam vsakršno krivdo zavračajo.
Ni jih malo, ki menijo, da bi morala Kitajska na neki način odgovarjati za pandemijo. Tam vsakršno krivdo zavračajo. FOTO: AP

Koronakriza kot podlaga za korenite spremembe družbe in gospodarstva?

Zukunftsinstitut je pripravil štiri stopnje, scenarije, po katerih bi se lahko odvila koronakriza.

1. Popolna izolacija

Popolno zaprtje postane novo normalno stanje. Ljudje se navadijo, da za odhod od doma potrebujejo dovoljenje, še več dovoljenj za odhod v tujino, če je to sploh mogoče.

2. Zlom sistema

Fokusiranje na nacionalne interese privede do zloma mednarodnega sodelovanja. Strah pred novo pandemijo povzroči buren, prekomeren odziv na lokalne izbruhe in vodi v zapiranje meja, kopičenje toaletnega papirja in medicinskih naprav.

3. Plemena

Po koronakrizi se globalizirana družba znova razdeli na lokalne strukture. Dobavna veriga se skrajša, krompir bližnjega kmeta ima vrednost uvoženega avokada. Skupnosti pazijo na svoje meje, primerno oddaljenost od “drugih”, kulturne vrednote postanejo bolj lokalne kot globalne.

4. Adaptacija

Svet premaga krizo. Gospodarstvo raste na meji stagnacije. Pojavi se temeljno vprašanje – čemu služi gospodarstvo – res samo kovanju dobička ali socialnim, okoljskim, preživetvenim ciljem. Avtorji tega scenarija so prepričani, da je ob koncu koronakrize mogoča nova družbena pogodba, nov način sodelovanja.

Vrstijo se opozorila, da bo koronakriza znova najbolj prizadela tiste, ki že tako nimajo veliko.
Vrstijo se opozorila, da bo koronakriza znova najbolj prizadela tiste, ki že tako nimajo veliko. FOTO: Shutterstock

Recesija. Kako globoka bo?

Kako globok bo padec gospodarstva, trenutno ne ve nihče, ugibajo pa številni. Mnogi sicer niso prepričani, da bo tako globok, da bo vodil v korenite spremembe družbe in gospodarstva. Se pa strinjajo, da nas čaka recesija.

V osnovi je za recesijo vedno krivih več dejavnikov – finančni, psihološki in realni ekonomski. Več analitikov meni, da bomo plačali ceno za preveč razvejano dobavno verigo, pretirana vlaganja v marginalne posle in krhke poslovne modele, ki ne preživijo krize.

Ko je govor o okrevanju, pa najdemo zagovornike dveh modelov – hitrega in počasnega okrevanja. “Najboljši scenarij je ta, po katerem se hitro vrnemo na prekrizno raven. Se mi pa ne zdi verjeten,” meni ekonomist pri JPMorgan Jesse Edgerton.

Številni menijo, da bo ekonomija tokrat okrevala po koščkih, pri čemer pa bodo nekateri koščki trajno izgubljeni. Novo normalno življenje bo namreč drugačno, mnogi se še dolgo ne bodo vrnili k aktivnostim, ki so jih prej imeli radi, mnoga delovna mesta bodo ostala trajno izgubljena. “To bo še povečalo neenakost. Ta kriza bo najbolj prizadela tiste, ki že na začetku niso imeli veliko,” je za Vox dejal ekonomist pri Oxford Economics Greg Daco.

Po ocenah strokovnjakov se bo ekonomija v normalne tirnice vrnila od leta 2021 do 2031. Zakaj tako dolgo? “To je situacija, kot je še nismo videli, vse, kar lahko naredimo, je, da ugibamo,” še meni Edgerton.

Pogoj za okrevanje – virus pod nadzorom

Okrevanje tokrat ni v rokah ekonomije in politike, tempo diktira izjemno majhen in nevaren sovražnik – novi koronavirus. Preden bo mogoče dejansko obsežno poganjanje gospodarstva, ga bo treba obvladati, svarijo ne samo zdravstveni, ampak tudi drugi strokovnjaki, sicer se gospodarska izguba ne bo manjšala – ampak večala.

Še posebej je to pomembno za obujanje zaupanja potrošnikov, ki si bodo s polnimi pljuči spet upali živeti šele, ko ne bo več ogroženo življenje njih in njihovih svojcev. Načrtov, kako imeti nadzor nad virusom, je več, za zdaj edini zanesljiv vključuje cepivo, ki pa ga še ni. Številne je z optimizmom navdajala ideja protiteles, ki bi ščitila že okužene, ki so bolezen preživeli, a po nekaterih prvih študijah imunost ni ne zagotovljena, niti ni jasno, kako dolgo traja. Je pa jasno nekaj – pravi Daco – dlje, kot se bo situacija nadaljevala, slabše bo.

Šele ko bo virus obvladan, bo mogoče dokončno oceniti škodo in narediti načrt izhoda iz okoliščin, je za Vox dejal nekdanji svetovalec Baracka Obame Jason Furman. Ta meni, da bo imela koronakriza tri faze, o časovnici pa ni želel ugibati.

1. Krčenje. Faza v kateri smo zdaj. Gospodarstvo se krči, delovna mesta izginjajo.

2. Delno okrevanje. Situacija, kjer se bodo spet odpirale dejavnosti, države bodo povečale vlaganje, da bi pognale gospodarstvo. Vendar to ne bo dovolj za okrevanje.

3. Dolgotrajno okrevanje. Po delnem okrevanju se bo začelo daljše obdobje, v katerem se bosta brezposelnost in višina prihodkov počasi vrnila na predkrizno raven.

Številni bi si želeli bolj optimistično napoved – okrevanje v obliki črke V – torej strm padec in spet strm vzpon, a mnogim ekonomistom se zdi bolj kot to, da se bomo kakšen mesec po krizi spet zbudili v blagostanje leta 2020, verjetno, da se bomo vrnili v obdobje okoli leta 2012, ko so svet še vedno pretresali šoki finančne krize iz leta 2008. “Precej verjetno je, da bomo videli krizo v obliki črke U, obstajajo pa še hujše črke, nihče ne želi krize v obliki črke L,” je za CNBC dejala znana ameriška ekonomistka Janet Yellen.

Okrevanje ne bo za vse enako. “Seveda bodo mnogi imeli V -krevanje,” pravi ekonomistka Claudia Sahm“Tisti, ki so v krizo vstopili v dobrem finančnem stanju, jo bodo večinoma tudi dobro prebrodili.” Slabše se piše tistim, ki so bili na robu že zdaj, še posebej v branžah, ki so najhuje prizadete.

Turizem bo lahko okreval dolgo. Vse je odvisno od tega, kako hitro bodo ljudje spet verjeli, da je dovolj varno potovati. “Najprej bomo videli normalizacijo lokalnih storitev, šele nato potovanj. Ljudje bodo dvakrat premislili, preden bodo šli ne samo na počitnice, ampak tudi na poslovno pot,” meni Daco. Podobno meni, da bo trajalo še kar nekaj časa, preden bodo lokali polni kot nekoč.

V Evropi precej pesimizma glede hitrega okrevanja, predvsem v najhuje prizadetih državah

Sicer pa ne gre le za mnenja ekonomistov. Ipsos je opravil raziskavo v več državah in ugotovil, da so marsikje precej črnogledi, ko gre za okrevanje po koronakrizi.

Da bo okrevanje počasno, je dejalo 76 odstotkov vprašanih Špancev, 72 odstotkov vprašanih Francozov, 68 odstotkov vprašanih Italijanov, 67 odstotkov Britancev ter 64 odstotkov Rusov in Japoncev.

Ugotovili so še, da je globalni indeks zaupanja potrošnikov letos aprila na najnižji ravni po decembru leta 2012.

Analitik Royce Mendes meni, da se bo zaupanje popolnoma povrnilo šele, ko se bodo ljudje spet počutili dovolj varno, da dneve preživljajo v nakupovalnih središčih: “Ne glede na ukrepe vlad pa se to ne bo zgodilo, dokler ne bo cepiva.”

Med željo po odpiranju in nevarnostjo napake

Ne samo pri nas, pritisk na oblasti, da sprostijo ukrepe, se krepi skoraj po vseh državah, kjer se kaže izboljšanje razmer.

Da ima lahko prehitevanje dogodkov hude posledice, pa opozarjajo ne le epidemiologi, WHO in še kdo, ampak tudi ekonomisti.

Krishen Rangasamy, ekonomist pri National Bank of Canada, opozarja, da morajo biti države previdne: “Ko ljudje enkrat izgubijo zaupanje v oblasti, traja zelo dolgo, da se zaupanje povrne. Prehitro odpiranje ekonomije bi lahko pomenilo nepotrebne smrti in nov gospodarski zlom.” Kot pravi, je to čas, ko bi se morala politika vzdržati pretiranih obljub, saj je neznank enostavno preveč.

Brad Setser, ameriški ekonomist, temu pritrjuje: “Pomagalo bi, če bi bile vlade realne glede tega, da bo najbrž še trajalo, da bo covid-19 pod nadzorom. Bolje je, da načrtuješ za najslabše in si potem prijetno presenečen, ko je prej bolje. Ne pa da te neprijetna situacija ujame nepripravljenega.”

“Odziv pristojnih ni slab”

Chetan Ahya, ekonomist pri Morgan Stanley, pa v svojem blogu nekoliko bolj optimistično napoveduje, da se bo globalni ekonomiji najbrž uspelo izogniti depresiji.

“Že pred pandemijo se je globalna ekonomija spopadala z demografskimi izzivi, dolgovi in dezinflacijo. Gre za podobne izzive, kot so se pojavili v tridesetih letih prejšnjega stoletja,” pravi. In takrat se vse skupaj ni dobro končalo.

“S te perspektive bi nas moralo skrbeti, da bo pandemija le še zatresla strukturne težave. Ampak dobra novica je, da v nasprotju z obdobjem 1929–1933 gledamo agresiven odziv pristojnih, ki imajo v mislih še nauke  krize, ki se je začela leta 2008. Od sredine januarja je ukrepe sprejelo že vsaj 22 centralnih bank.”

 

Francoski predsednik Emmanuel Macron meni, da bi morali v EU oživiti nekdaj strateško pomembne proizvodnje.
Francoski predsednik Emmanuel Macron meni, da bi morali v EU oživiti nekdaj strateško pomembne proizvodnje. FOTO: AP

Kako bo covid-19 spremenil gospodarstvo?

Številni menijo, da okrevanje ne pomeni, da se bomo povsem vrnili v svet pred novim koronavirusom. Predvidevajo, da se bo v tem času zgodilo nekaj temeljnih sprememb, ki bodo ostale.

Pri nemškem Tagesspieglu ocenjujejo, da se bo zaradi krize široko razmislilo o tem, kaj je pomembno, kaj je ključno. Tako bi lahko nastale spremembe sistema, ko gre za vrednotenje dela v pomembnih, a slabo plačanih poklicih, ki zagotavljajo delovanje sistema. Verjetna se jim zdi tudi nova razprava o državi, kjer dobiček ni pred življenjem posameznika. “Zgraditi moramo ‘skrbno državo’,” meni politik Joschka Fischer. Predvsem pa je kriza dober pokazatelj, kakšna je slaba pot – menijo številni in s prstom kažejo na ZDA, kjer je sistem omogočil, da je brez dela in osnovne oskrbe – tudi zdravstvene, čez noč ostalo na tisoče ljudi oziroma mnogi dostopa do zdravstva nikoli niso imeli.

Medtem ko bodo države razmišljale o svoji vlogi in boljših zdravstvenih sistemih, bodo podjetja razmišljala o soodvisnosti v globaliziranem svetu, o dolgi dobavni verigi, ki tokrat večkrat ni zdržala in jih sili na rob preživetja. Analitiki ocenjujejo, da se bodo v prihodnje manj trudila najti najbolj poceni dobavitelje na drugem koncu sveta in bodo bolj pozorna na v vseh razmerah bolj zanesljive bližnje dobavitelje.

Obeta se nam najbrž tudi oživitev kakšne panoge, ki je v Evropi že zdavnaj propadla, a se je zdaj izkazalo, da je nujna. Francoski predsednik Emmanuel Macron je že napovedal takšne projekte, ko je dejal, da si v primeru nekaterih strateških dobrin ne moremo privoščiti odvisnosti od drugih koncev sveta, ampak mora biti Evropa samozadostna.

Nemški ekonomisti tudi menijo, da bo imela kriza velik vpliv na trg dela, kjer bomo videli večjo vrnitev prekarnega dela. V številnih poklicih se bodo zgodile spremembe, menijo, mnogi se bodo zaradi avtomatizacije in digitalizacije, ki jo bo koronakriza le še pospešila, morali naučiti novih spretnosti.

O novih poteh bo morala razmisliti tudi Evropa, ocenjujejo. Evropsko gospodarstvo je zadnja leta postajalo vse bolj zeleno, za to so bila na voljo sredstva. Mnogi se sprašujejo, kje v načrtu okrevanja bo imelo svoje mesto okolje. Kitajska je po zadnji veliki gospodarski krizi najprej izbrala pot okrevanja za vsako ceno, ki se je končalo s tako hudim onesnaženjem, da je bila prisiljena v spremembo paradigme. Takšen scenarij je zdaj bolj kot za EU verjeten za ZDA, kjer predsednik Donald Trump že tako vedno opozarja, da imajo delovna mesta prednost pred okoljem, vendar pa se tudi v EU pojavljajo strahovi, da bi se sredstva za zelene naložbe prelila v pokrizno okrevanje brez zelene note. Zato se pojavljajo številni pozivi ne le k ohranjanju, ampak krepitvi zelene gospodarske smeri.

Potem pa je tukaj še geopolitično vprašanje, ki je prav tako povezano z gospodarstvom. Po eni strani marsikdo pričakuje, da bo koronakriza – kot pred njo že dolžniška, še dodatno spodbudila kitajske nakupovalne apetite po Evropi, česar si ljudje po EU želijo vse manj, po drugi pa vsaj del gospodarstva skrbi, da bi EU ob celjenju lastnih ran pozabila na soseščino. Da bodo to najbrž storile ZDA, postaja vse bolj verjetno. Po izbruhu ebole je Barack Obama državam, ki so se spopadale z boleznijo, namenil konkretno finančno pomoč. Zdaj je prizadetih držav več, Donald Trump pa ne kaže interesa za podobno pomoč. EU razmišlja o paketu, a je za zdaj vezan predvsem na države kandidatke ter prijateljske in strateško pomembne države. A strokovnjake skrbi, da pandemija ne bo ustavljena, če veliko držav pri soočanju z njo ne bo imelo pomoči. Posledica pa bi lahko bila vnovičen prenos bolezni iz teh držav v države z obvladanim virusom in nova ustavitev gospodarstva.

Delali bomo drugače

Trajna zapuščina koronakrize bo po mnenju strokovnjakov tudi več dela od doma. Novi koronavirus je poskrbel za to, da smo v praksi preizkusili leta stare teorije o delu od doma, drugačnem usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja.

Mnogi menijo, da bo ta pristop v večji meri obstal, saj je okolju prijazen, delodajalcu v nekaterih primerih omogoči nižje stroške, za države, kjer ljudje veliko časa porabijo za vožnjo na delo, med njimi je tudi Slovenija, lahko to pomeni manj gneče na cestah, za ljudi pa manj stresa …

Drugi pol strokovnjakov pa svari pred novo vrsto stresa – preobremenjenostjo in nezmožnostjo, da delavec “odklopi službo”. Vsekakor je koronakriza prinesla veliko vprašanj, iskanje natančnih odgovorov in rešitev pa bo dolgotrajno.

Vir: 24UR

Kategorija: Korona virus, Novice


Jaz tebi!