Bomo za reševanje planeta skrajšali delovnike

| 24. 6. 2020
Če nič drugega, nam je covid-19 dal čas za razmislek, katere vrste delovnih mest dejansko izpolnjujejo bistvene potrebe družbe.
Vemo, da proizvajamo preveč. Vemo tudi, da je pretok energije in virov, ki so značilni za zahodni življenjski slog – nevzdržen. FOTO: Getty Images/iStockphoto
Odkar je udarila pandemija, se je spremenil način dela. Nekateri od nas so imeli dvojno obremenitev in poleg polnega varstva otrok opravljali še vsakodnevna opravila. Drugi so dobili več prostega časa. Poleg tega, polnjenje polic, praznjenje smetnjakov, skrb za bolne – ni postalo le delo, ampak dejanje junaštva, ki ga je družba pozdravila s ploskanjem z balkonov in pragov.

Philipp Frey iz nemškega centra za emancipatorne tehnološke študije pravi, da se je potrebno iz vsega tega nekaj naučiti – v dobro ljudi in planeta. Frey je avtor – lani odmevne – študije, ki narekuje, da bi se Evropejci za preprečitev podnebnega kolapsa morali poslužiti deveturnega delovnega tedna.

»Med emisijami ogljika in delovnim časom obstaja močna povezava,« je dejal Frey. »Večina od nas proizvede manj emisij ogljika med vikendi kot ob običajnem delovnem dnevu«.

To ne velja samo za delavce v panogi proizvodnje energije. Tudi dejavniki emisij iz službenega potovanja in vodenja pisarn so ključni, navaja študija.

Raziskave kažejo, da je daljši delovni čas povezan s povečano potrošnjo in da ta učinek ni povezan le z dohodkom. Delavci z manj prostega časa namesto javnega prevoza pogosteje uporabljajo zasebna vozila, kupujejo energetsko intenzivnejše izdelke, ki prihranijo čas, izberejo priročno hrano pred domačimi proizvodi in po besedah ​​ene študije »dajejo prednost enostavnosti pred trajnostjo«.

Prelaganje krivde na potrošnike

Vemo, da proizvajamo preveč. Vemo tudi, da je pretok energije in virov, ki so značilni za zahodni življenjski slog – nevzdržen. A namesto da se sprašujemo, zakaj proizvajamo toliko stvari, ki so škodljive za planet, bi se lahko osredotočili na potrošnjo. Vsak posameznik.

Če nič drugega, nam je covid-19 dal čas za razmislek, katere vrste delovnih mest dejansko izpolnjujejo bistvene potrebe družbe. Te so pogosto v javnem sektorju, slabo plačane ali pravzaprav sploh niso plačane.

Po podatkih OZN je 41 odstotkov vsega dela na svetu neplačanega: naprimer skrb za otroke in starejše, gospodinjska dela in podobno. Amaia Perez Orozco, ekonomistka feminističnega kolektiva XXK v Bilbau, pravi, da ta številka ne vključuje dejavnosti, kot je samostojno kmetovanje, ki bi delež dela, ki se dogaja zunaj tržnega gospodarstva, povečalo za 50 odstotkov.

Te dejavnosti so bistvene za ohranjanje družbe – in ohranjanje gospodarstva -, vendar ne prinašajo dobička in so večinoma prepuščene ženskam.

»Bolj cenimo delovna mesta, donosna za kopičenje kapitala, kot pa cenimo delovna mesta, ki so donosna za trajnost življenja,« je dejala Orozco in dodala, »da imamo popolnoma izkrivljen način razmišljanja o vrednosti delovnih mest«.

Naravni viri v primerjavi z »drogirano ekonomijo«

V sistemu, ki se usmerja v dobiček in rast, nagrajujemo delo, ki vire pretvori v izdelke in odpadke ter zanemarja človeško in ekološko »hranljivo bazo«, kot to imenuje Margarita Mediavilla, profesorica sistemskega inženiringa na univerzi v Valladolidu v Španiji.

FOTO: REUTERS/Mick Tsikas 

FOTO: REUTERS/Mick Tsikas

»Zlom se zgodi, ko osnova oslabi in sistem poskuša še naprej rasti,« je dejala Mediavilla. »Naša družba je že vstopila v vzorec propada in vzorec prekomernega izkoriščanja«. Covid-19, dodaja, »je še povečal našo krhkost, ki zdaj še bolj nazorno kaže vzorec propada«.

Mediavilla pravi, da so si tradicionalne družbe prizadevale, da bi zadovoljile potrebe prebivalstva in skrbele za naravne vire, od katerih je bila odvisna njihova življenjska doba. V nasprotju s tem pa mora današnja »drogirana ekonomija«, prikovana na poceni nafto, poceni delovno silo in poceni vire, proizvajati vedno več, da bi ljudje imeli dostojno življenje.

V nekaterih skupnostih se ekološke cene goriva tega sistema močno kažejo v njihovih zaposlitvenih možnostih.

Brototi Roy, politični ekolog na avtonomni univerzi v Barceloni, ki raziskuje konflikte premogovništva v Indiji, opisuje pregledovanje delavcev, zaprtih v industrijo, ki je onesnažila zemljo in ribištvo, ki jih je nekoč vzdrževalo.

Je mogoče hkrati ohraniti delovna mesta in okolje?

Ko govorimo o upočasnitvi proizvodnje ali zapiranju škodljivih industrij iz okoljskih razlogov, so ti cilji vedno v nasprotju z nujno potrebnim ohranjanjem delovnih mest. Toda Roy pravi, da se premalo pozornosti namenja temu, kaj si delavci dejansko želijo.

Spraševati bi se morali, »za katera dela se še zavzemamo in zakaj ljudi, ki opravljajo ta dela, ne vprašamo, če bi pristali na alternativo?,« meni.

Za nekatere delavce z nizkimi plačami v Indiji in različnih drugih skupnostih po vsem svetu je bila preizkušena možna alternativa – univerzalni (ali brezpogojni) temeljni dohodek (UTD). Ideja je že pred pandemijo covid-19 vzbujala veliko zanimanja, Španija načrtuje UTD za revnejše državljane, škotska ministrica Nicola Sturgeon pa je dejala, da je tudi pri njih prišel »čas za UTD«.

Ekološko zavzeti zagovorniki UTD menijo, da bi delavci zavrnili delovna mesta, ki so slaba za njihovo dobro počutje ali za planet. Po njihovem mnenju bi UTD tudi tistim, ki opravljajo življenjsko, neplačano delo, dodelil finančno neodvisnost in večini ponudil priložnost, da se ukvarjajo s prostovoljstvom, vrtnarjenjem v skupnosti zunaj tržnega gospodarstva.

Ker nimamo več časa za vlaganje drug v drugega in v svoje okolje, nas morda manj privlačijo trajnejše koristi za duševno zdravje, kot pa »kompenzacijska poraba« – nakup stvari, da se počutimo bolje – pa naj gre za statusne simbole ali priboljšek -, da dvignemo svoje razpoloženje, ko se počutimo izgoreli.

UTD je predstavljen tudi kot rešitev, da se ljudje zaradi tehnološkega razvoja, kot je umetna inteligenca, odpovejo delu, je prikazano v nedavno nastalem videoposnetku grškega ekonomista Yanisa Varoufakisa, ki predlaga financiranje UTD prek dividend iz dobička podjetij, ne pa davkov na delo.

John Maynard Keynes je v svojem eseju Ekonomske možnosti za naše vnuke iz leta 1930 predvidel, da bo avtomatizacija skrajšala naš delovnik na 15 urni teden. Frey pravi, da je Keynes »podcenjeval, koliko bi lahko zmanjšali potrošnjo«. Zdaj v času koronakrize bi se morali vprašati, brez česa vse lahko živimo, meni Frey.

Zmanjšanje delovnega časa na deveturni delovni teden bi lahko bilo dobro za podnebje, vendar Frey ne verjame, da bi bilo ekonomsko vzdržno. Namesto tega zagovarja prerazporeditev vrste dela, ki ga opravljamo, skupaj s skrajšanjem delovnega tedna na 20 ali 24 ur – raziskave na ravni kažejo, da je to optimalno tudi za zdravje in produktivnost delavcev.

Vir: SK

Kategorija: Aktualno globalno, Korona virus, Novice


Jaz tebi!