Razmere so podjetja prisilile v večjo družbeno odgovornost

| 14. 12. 2021
Aleš Kranjc Kušlan pravi, da so nastale nove kategorije raznovrstnosti, ki jih je treba prepoznati in upravljati, saj močno vplivajo na delo v timih.
Fotografija: Vodje pri zaposlenih zdaj najpogosteje opažajo frustracijo; vedo, da stvari niso v redu, ampak menijo, da ne morejo ničesar spremeniti, pojasnjuje Aleš Kranjc Kušlan. FOTO: Črt Piksi/Delo

Vodje pri zaposlenih zdaj najpogosteje opažajo frustracijo; vedo, da stvari niso v redu, ampak menijo, da ne morejo ničesar spremeniti, pojasnjuje Aleš Kranjc Kušlan. FOTO: Črt Piksi/Delo

Družbeno odgovorno delovanje je eno od orodij podjetij pri trajnostnem poslovanju in temelji na zasledovanju interesov vseh deležnikov. V času, ko je kadrovski bazen že močno izsušen, je družbena odgovornost tudi pomemben vzvod za privabljanje in zadrževanje strokovnjakov ter skrb za njihovo zadovoljstvo.

Globalna raziskava, ki jo je izvedla družba BCG med 9900 digitalnimi strokovnjaki, je pokazala, da jih 40 odstotkov aktivno išče novega delodajalca, skoraj tri četrtine pa jih namerava v kratkem zapustiti trenutno delovno mesto. V srednji Evropi jih je 80 odstotkov pripravljenih delati na daljavo za podjetje v tujini. Med petimi najpomembnejšimi razlogi za zamenjavo so kar trije povezani z družbeno odgovornimi praksami podjetja, in sicer se jih na globalni ravni 36 odstotkov ne počuti cenjenih, 29 odstotkov jih ni zadovoljnih z razmerjem med delovnim in zasebnim časom, 24 odstotkov pa si jih želi v podjetje, ki bo imelo bolj podobne vrednote, kot jih imajo sami.

V Sloveniji je skoraj vsak drugi kot najpomembnejši razlog za zamenjavo navedel, da se ne počuti dovolj cenjenega. V zadnjem letu se je več kot podvojil delež tistih, ki so jim zelo pomembne družbeno odgovorne prakse v podjetjih, kjer so zaposleni. Tako bi vsak drugi anketirani iz kroga potencialnih delodajalcev izključil podjetja, ki ne bi imela podobnih vrednot, kot jih imajo sami na področju politike raznolikosti in vključevanja, skoraj enak delež bi jih tako ravnalo tudi v primeru različnih mnenj glede odgovornosti do okolja.

V preteklosti je bila družbena odgovornost podjetja najpogosteje sinonim za finančno podporo društvom, klubom in dogodkom v lokalnem okolju, kjer je podjetje delovalo, zdaj pa veliko bolj kot o tem govorimo o konceptu trajnostnega poslovanja. A kot pojasnjuje Aleš Kranjc Kušlan, direktor Ekvilib Inštituta, kjer se s tem področjem ukvarjajo že več kot 15 let, trajnostnega razvoja in družbene odgovornosti ne moremo enačiti, ampak sta komplementarna. Meni sicer, da bi namesto termina trajnostni razvoj morali govoriti o vzdržnostnem razvoju, saj pomensko bolj ustreza angleškemu izrazu sustainable development. Opisuje ga kot globalni koncept, smisel katerega je, da pustimo planet zanamcem takšen, da bodo na njem lahko čim bolj kakovostno živeli. Družbeno odgovorno poslovanje pa se nanaša na raven podjetij: kako lahko s svojim poslovanjem pripomorejo k trajnostnemu razvoju. Družbena odgovornost podjetij je torej del trajnostnega razvoja.

Pred dvema letoma ste opozorili, da se podjetja ne zavedajo dovolj pomena družbene odgovornosti. Opažate napredek na tem področju?

Zdravstvena kriza v resnici ni prinesla nič novega, je pa naplavila stvari, ki so se že prej dogajale pod površino. Na primer dobavne verige – pokazalo se je, da takšne, kot so bile, dolgoročno niso bile vzdržne. Podjetja zdaj pospešeno razmišljajo, kako spremeniti poslovne modele verig vrednosti, da bodo lahko čim bolje delovale. Kajti jasno je, da se po izhodu iz koronakrize ne bodo vrnile v prejšnje tirnice.

Na področju družbene odgovornosti mislim, da napredek je, vendar ne toliko zaradi tega, ker bi se njenega pomena podjetja zdaj bolj zavedala, ampak ker so vanjo prisiljena. V dobavnih verigah bodo morala delovati bolj lokalno, razmišljati o tem, kako spremeniti tehnologije, da bodo imela čim večji vpliv na dobavne verige, v katere so vključena. Zagotovo v okvir tega spadajo tudi kadri.

Je pandemija morda spodbudila kakšne rešitve in kakšne nove izzive je prinesla v povezavi z družbeno odgovornostjo?

Nov izziv je zagotovo to, da je lokalno postalo dejstvo in ni več samo krilatica. To se mi z di zelo pomembno. Pokazalo se je tudi, kako smo lahko z globalizacijo ranljivi. Pa ne samo kar zadeva zdravje, ampak kako se kot družba lahko hitro razdelimo. Podjetja so v tem obdobju zelo jasno videla, kje v svojem poslovnem in produkcijskih procesih so najbolj ranljiva in kako morajo ukrepati.

Pojavljajo se nove kategorije raznovrstnosti. Tistim po spolu, starosti, narodni pripadnosti, izobrazbi so se pridružile raznovrstnosti v povezavi z družino, torej, ali ima nekdo šolajoče se otroke ali ne, pa seveda v pogledu na cepljenje. To je velika raznolikost, ki jo podjetja hočejo, tako kot kakšne druge, pomesti pod preprogo. Ampak to ni smiselno, niti ni produktivno, saj si ne moremo zatiskati oči, da to ne vpliva na delovni proces, na sodelovanje v timih. Pomembno je, da se tega v organizacijah zavedo in potem začnejo to upravljati.

Kaj svetujete družbeno odgovornim podjetjem, kako se tega lotiti?

Najpomembneje se mi zdi, da si to priznajo in se začnejo o tem pogovarjati. Vsi zaposleni morajo imeti možnost izraziti svoje izzive, stiske in strahove, potem pa iskati skupne rešitve. Solidarnost, sočutje, empatija bodo morali bolj priti do izraza, poskušajmo sodelavce razumeti, nič drugačni niso od nas, čeprav razmišljajo drugače. To seveda ni preprosto, saj nekdo težko najde solidarnost, če mora delati več. Podobno zanko vidimo pri medgeneracijskem sodelovanju. Ne moremo govoriti o medgeneracijskem sodelovanju, če ima 55-letni zaposleni postavljene enake cilje kot nekdo, ki je 20 let mlajši. Pomembno vlogo pri sprejemanju raznovrstnosti v timih imajo vodje, ki pa žal pogosto niso ustrezno usposobljeni na tem področju, niti se nimajo časa ukvarjati s tem. Tako zasledujejo postavljene vrednostne cilje, kako jih dosežejo, pa mnogim še ni pomembno. To se mora spremeniti.

Kakšno je zdaj idealno družbeno odgovorno podjetje?

Najbolj idealno družbeno odgovorno podjetje bi bilo tisto, v katerem bi bila participacija vseh zaposlenih kar najvišja. Torej, da bi imeli vsi možnost vplivati na to, kako podjetje deluje, kakšne izdelke proizvaja in na kakšen način, kako družbeno odgovorno je tako do zaposlenih kot do okolja. Odgovornost, da to lahko dosežemo, je tako pri vsakem zaposlenem kot pri vodstvih. Velik izziv je, da mnogi zaposleni ne vidijo smisla v tem, kar delajo. Če bi imeli možnost soodločanja, bi se to spremenilo. Prepričan sem, da bi se z možnostjo večjega soodločanja povečala inovativnost v podjetjih, več zaposlenih bi iskalo nove rešitve pri svojih delovnih procesih. Če bi možnost soodločanja razširili še na preostale ključne deležnike, bi bili še bližje idealu. Zakaj ne bi imeli poleg upravnega in nadzornega odbora tudi deležniškega? Ta ideal je res postavljen zelo visoko. Ampak to je smisel idealov, mar ne, da se zdijo nedosegljivi. Čez 20 let morda ne bodo več tako nedosegljivi.

Kakšna je dodana vrednost družbene odgovornosti za podjetja? Med pomisleki slišimo, da so organizacije, ki ne izpolnjujejo standardov s tega področja, konkurenčnejše v tekmi za kupce. Družbena odgovornost vendarle zahteva finančne in kadrovske resurse.

Največja dodana vrednost je v upravljanju tveganj. Podjetje skozi družbeno odgovorne prakse lahko bolje in hitreje vidi potencialne nevarnosti ter kako se jim lahko izogne, pridobi tudi več časa, da se tehnološko in organizacijsko pripravi na spremembe. Vse to pa ima samo po sebi pozitivne posledice na družbo in okolje. Če pojasnim: koncept družbene odgovornosti temelji na vseh deležnikih in vsi, razen zaposlenih, so zunanji. Če z njimi delamo dobro, lahko hitro zaznamo potencialne nevarnosti in iščemo rešitve, kako se pravilno odzvati nanje. Zdaj se lahko prek družbenih omrežij negativna praksa podjetja v enem dnevu razširi med desettisoče uporabnikov in noben PR te škode ne more več preprečiti, lahko pa jo proaktivna družbena odgovornost – da do te negativne prakse sploh ne pride.

Najbolj idealno družbeno odgovorno podjetje bi bilo tisto, v katerem bi bila participacija vseh zaposlenih kar najvišja, pravi Aleš Kranjc Kušlan. FOTO: Črt Piksi/Delo

Najbolj idealno družbeno odgovorno podjetje bi bilo tisto, v katerem bi bila participacija vseh zaposlenih kar najvišja, pravi Aleš Kranjc Kušlan. FOTO: Črt Piksi/Delo

Eno od področij družbene odgovornosti je družbena odgovornost podjetja kot delodajalca. Pred dvema letoma ste oblikovali certifikat na to temo. Kako so ga podjetja sprejela?

Upam, da so ga prepoznala kot dodano vrednost. Nekateri morda še vedno mislijo, da je ta certifikat nagrada, ampak ni. Je sistem kakovosti, upravljavsko orodje, ki pomaga podjetjem, da se nenehno izboljšujejo. Pomaga jim lahko pri razvoju, načrtovanju in bolj vzdržnem poslovanju ter družbeni odgovornosti. Certifikat Družbeno odgovoren delodajalec sporoča, da družbena odgovornost ne pride sama po sebi in da to ni del marketinga podjetja, ampak je zanjo treba delati.

Kaj ugotavljate pri certificiranjih?

Certifikat Družbeno odgovoren delodajalec je v tem času pridobilo že več kot 60 podjetij, skupaj s tistimi, ki so v postopku pridobivanja, jih je že več kot 140. Ima štiri stebre: usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja, medgeneracijsko sodelovanje, varnost in zdravje pri delu in organizacijsko upravljanje, kamor spada tudi odnos do okolja. Vključevanje podjetij in organizacij je brezplačno (letos se jih lahko vključi še deset), saj projekt sofinancirata EU iz sredstev evropskega socialnega sklada ter Republika Slovenija. Pričakovali smo, da se bodo podjetja odločala za izboljšave v enem od stebrov, ampak si jih zelo veliko izbere vsa štiri, kar pomeni, da želijo urediti to področje celostno in ga nato nadgrajevati. Izziv bo velik, a to ocenjujemo kot zelo pozitivno, podjetja so se odločila, da ne bodo šla po lažji poti do cilja, ampak po najtežji.

Do zdaj je imelo 150 podjetij možnost za brezplačno certificiranje, projekt se nadaljuje še naslednje leto. Kaj pripravljate?

V začetku leta bomo objavili še en razpis, ki bo omogočil prijavo za brezplačno pridobitev certifikata še zadnjim 50 podjetjem. Odprt bo predvidoma do konca pomladi. Ko se bo projekt iztekel, bomo videli, ali bo še kakšna možnost sofinanciranja posameznih ukrepov v okviru katerega drugega projekta. Certifikat pa bo deloval naprej, tudi v okviru mednarodnega standarda za trajnostno poslovanje GSES, kar nam omogoča, da ga bomo ponudili tudi na tujih trgih, pilotno ga že vpeljujemo v Srbiji.

Kako lahko certifikat pomaga podjetjem pri spopadanju s posledicami epidemije?

Ljudje zdaj potrebujemo pozitivne cilje in ta certifikat, ukrepi v njem so prav to. Zaposleni se aktivno vključujejo v postopek pridobivanja, začutijo lahko, da podjetje dela nekaj dobrega zanje in za okolje, učinek pa bo dolgoročen. Ta pozitivna naravnanost se mi zdi najbolj dragocena.

Covid-19 je prinesel velike izzive na področju psihičnega zdravja ljudi, tudi zaposlenih. Kako pomembna je psihična kondicija zaposlenih in kako v skrbi zanjo lahko pomagajo podjetja in tudi zaposleni sami?

Ohranjanje psihične kondicije zaposlenih je zdaj res eden od glavnih ciljev, ki se ga morajo podjetja zavedati tudi v okviru varnosti in zdravja pri delu. Velike spremembe, ki so se zgodile v zadnjih dveh letih, so povzročile velike pritiske na psihičnem področju in vsi čutimo posledice. Podjetja morajo narediti vse, kar lahko, da zaposlenim pomagajo doseči in ohranjati ustrezno psihično formo, a največ je še vedno odvisno od posameznikov. Če smo v psihični kondiciji, pomeni, da se znamo odzvati na razmere, v katerih se znajdemo, da se lahko prilagodimo. Če tega ne zmoremo storiti, nam bodo nove razmere jemale preveč energije. Prvi korak je zagotovo, da se zavemo, da naše počutje ni več tako dobro, kot je bilo, in da se tega zavedajo tudi vodje. Njihova naloga je, da na delovnem mestu omogočijo varno okolje, v katerem lahko zaposleni povedo, kaj se z njimi dogaja, naslednji korak pa je, da skupaj sprejmejo ustrezne ukrepe. Med vodji smo naredili raziskavo o tem, kako ocenjujejo, da se počutijo zaposleni. Med desetimi čustvi so daleč najbolj poudarjali frustracijo. Pomeni, da ocenjujejo, da zaposleni vedo, da stvari niso v redu, ampak imajo občutek nemoči, menijo, da ne morejo ničesar spremeniti.

Kako zaposlenim vliti samozavest, da so sposobni za spremembe?

Največ lahko naredijo vodje s svojim zgledom, zato imajo vključno z najvišjim vodstvom veliko odgovornost, da so tudi sami motivirani in da se prilagajajo spremembam. Zaposlene pa morajo tudi razumeti. Zgled nikakor ne pomeni, da vodja zaposlenemu reče: to ni nič posebnega, če sem jaz lahko, boš tudi ti. Kajti vsak zaposleni bo moral sam najti notranjo moč, da se bo lahko sprijaznil s spremembami, vodja mu lahko pomaga tako, da mu omogoči varno okolje, da ne pritiska nanj, ampak mu zaupa in mu vliva pogum, da je nečesa sposoben. Nekdo do tega spoznanja pride prej, drugi nekoliko pozneje, vodja pa naj ga v tem procesu podpira.

V Ekvilibu ste močno vpeti v mednarodne tokove, povezani ste z uglednimi mednarodnimi organizacijami, ki delujejo na področju družbene odgovornosti. Kakšne so najnovejše smernice na tem področju in kje vidite glavne izzive za Slovenijo?

Ekvilib je na globalni ravni vpet v prizadevanja na področju davčne pravičnosti. Vključeni smo tudi na področju trajnostnega poročanja in transparentnosti, ker je to vstopna točka podjetij v družbeno odgovornost. Pogoj za kakovostno poročanje sta namreč dobro poznavanje internih procesov in njihova nadgradnja. Smo tudi aktivni partnerji v globalnem standardu za trajnostno poslovanje podjetij GSES, ki poskuša obstoječe standarde na tem področju poenotiti, vzpostaviti neko enotno platformo.

Trend, ki ga velja posebej poudariti, je celosten pogled podjetij na družbeno odgovornost. Če se bomo osredotočili samo na en vidik, to ne bo dovolj za spremembe, ki jih želimo doseči v svetu. Mislim, da je to tudi največji izziv tako družbe kot podjetij. Na globalni ravni sicer poteka velik boj, kar zadeva trajnostni razvoj, saj ga različni deli sveta vidijo različno, kakor tudi, na čem bi moral biti večji poudarek in kdo bi moral nositi največje breme. Evropa, ki zdaj gradi svojo konkurenčno prednost na trajnostnem razvoju, sama ne bo mogla doseči skupnih želenih ciljev.

Kategorija: Aktualno globalno, Novice


Jaz tebi!