Napotitev delavcev v tujino

| 17. 12. 2021

Prost pretok storitev – ki je ob prostem pretoku oseb, blaga in kapitala ena od štirih temeljnih svoboščin, na podlagi katerih deluje notranji trg EU – pomeni, da lahko podjetje, ki izpolnjuje pogoje za opravljanje določene dejavnosti v svoji državi, v okviru te dejavnosti izvaja storitev tudi v drugi državi članici Evropske unije, Evropskega gospodarskega prostora ali Švicarski konfederaciji.

Skladno z določbami Zakona o čezmejnem izvajanju storitev je napoteni delavec vsaka fizična oseba, ne glede na njeno državljanstvo, ki v okviru čezmejnega opravljanja storitev slovenskega oziroma tujega delodajalca, pri katerem je zaposlena in na tej podlagi vključena v ustrezna socialna zavarovanja v državi, kjer ima delodajalec sedež, začasno opravlja delo v drugi državi članici EU, kot je tista, v kateri običajno opravlja delo.

Poznamo različne načine napotitev:

  • napotitev delavcev na ozemlje katere od držav članic na lasten račun in pod lastnim vodstvom na podlagi pogodbe, sklenjene med podjetjem, ki je delavce napotilo, in pogodbenico, ki so ji storitve namenjene;
  • napotitev delavcev v ustanovo ali podjetje, ki je v lasti skupine na ozemlju katere od držav članic na podlagi akta o napotitvi;
  • ko podjetje ali agencija za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku posreduje delo delavca podjetju uporabniku, s sedežem na ozemlju katere od držav članic.

Področje napotitev delavcev med državami članicami EU/EGP je vezano na mednarodne in nacionalne pravne podlage, ki urejajo osnovne pravice in dolžnosti vpletenih strani. Delovno pravo tradicionalno sicer sodi v okvir avtonomnega urejanja posameznih držav članic, vendar se nivo varstva pravic delavcev med posameznimi državami članicami razlikuje. Z namenom usklajevanja predpisov glede minimalne zaščite delavcev, delodajalcev in uporabnikov, sta bili s strani Evropskega parlamenta in sveta sprejeti Direktiva 96/71/ES in Direktiva 2014/67/EU s področja napotitve delavcev in nekatere druge uredbe. V kolikor bi se v času napotitve delavca na delo v drugo državo članico še naprej uporabljalo pravo matične države z nižjim nivojem varstva pravic delavcev, bi to imelo lahko za posledico konkurenčno prednost tujega izvajalca storitve pred domačimi ponudniki storitev.

Mednarodno zakonodajo za področje EU/EGP lahko razdelimo na dva sklopa pravnih podlag, ki urejajo področje napotitev delavcev:

  • Prvi sklop pravil ureja sam postopek izvajanja storitev, zagotavljanje minimalnih standardov, ki jih morajo izvajalci storitev zagotavljati svojim napotenim delavcem, nadzor in sodelovanje med nadzornimi organi ter dostop do ključnih informacij. Za prvi sklop sta pomembna predvsem dva dokumenta: Direktiva 96/71/ES (določa minimalne pravice delavcev) in Direktiva 2014/67/ES (določa uporabo in izvrševanje Direktive 96/71/ES).
  • Drugi sklop pravil ureja koordinacijo sistemov socialne varnosti, ki določa pogoje, pod katerimi se pridobljene pravice na področju socialne varnosti ohranijo tudi v primeru dela v drugi državi članici. Ta pravila tudi časovno omejujejo delo napotenega delavca. Na tem področju sta relevantni Uredba 883/2004/ES, Uredba 987/2009/ES in Uredba 1231/2010/EU (se nanaša na državljane tretjih držav) (polni naslov uredb glej v nadaljevanju besedila). Slovenska nacionalna zakonodaja vezana na napotitev delavcev: Zakon o delovnih razmerjih, Zakon o zaposlovanju, samozaposlovanju in delu tujcev, Zakon o varnosti in zdravju pri delu (polne navedbe zakonov glej v nadaljevanju besedila) ter kolektivne pogodbe in druge predpisi, ki se nanašajo na določbe Direktive 96/71/ ES. Janaurja 2016 je šel v javno obravnavo tudi predlog Zakona o napotitivi delavcev na delo.

Kot posledica uvedbe enotnega evropskega trga se tako delavci kot delodajalci vedno bolj soočajo z vidiki dela in življenja, ki temeljijo na evropskih pravilih in predpisih. Cilj mednarodne pravne podlage je usklajevanje zakonodaj držav članic, tako da se vzpostavijo predpisi glede minimalne zaščite vpletenih strani.

Prvi sklop mednarodnih pravil prava EU, ki urejajo postopek izvajanja storitev ob napotitvi delavcev, je vezan predvsem na dve direktivi: Direktiva Evropskega parlamenta in sveta 96/71/ES z dne 16. decembra 1996 o napotitvi delavcev na delo v okviru opravljanja storitev (UL L št. 18 z dne 21. 1. 1997, str. 1, v nadaljevanju Direktiva 96/71/ES) in Direktiva 2014/67/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o izvrševanju Direktive 96/71/ES o napotitvi delavcev na delo v okviru opravljanja storitev in spremembi Uredbe (EU) št. 1024/2012 o upravnem sodelovanju prek informacijskega sistema za notranji trg (uredba IMI) (UL L št. 159 z dne 28. 5. 2014, str. 11-31, v nadaljevanju Direktiva 2014/67/EU).

Drugi sklop mednarodnih pravil ureja koordinacijo sistemov socialne varnosti, za katero sta relevantni dve uredbi: Uredba (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti (UL L 166, str. 1-123, v nadaljevanju Uredba 883/2004/ES) in Uredba (ES) št. 987/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe (ES) št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti (UL L 283, str. 1-42, v nadaljevanju Uredba 987/2009/ES). Za državljane tretjih držav je relevantna tudi Uredba (EU) št. 1231/2010 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. novembra 2010 o razširitvi uporabe uredb (ES) št. 883/2004 in (ES) št. 987/2009 na državljane tretjih držav, za katere se navedeni uredbi ne uporabljata le na podlagi njihovega državljanstva (UL L 344, str. 1-3, v nadaljevanju Uredba 1231/2010/EU), ki določa, da se zgornji dve uredbi uporabljata tudi za državljane tretjih držav.

Glede na obliko čezmejnega opravljanja storitev ločimo tri kategorije napotenih delavcev, katerim je skupno to, da mora delovno razmerje med napotenim delavcem in delodajalcem (slednji je lahko agencija za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku) obstajati ves čas trajanja napotitve:

  • Za prvo obliko napotitve velja primer, ko delodajalec napoti delavca na ozemlje druge države na lasten račun in pod lastnim vodstvom na podlagi pogodbe, ki jo je sklenil s pogodbenikom iz druge države, kateremu so storitve tudi namenjene. –
  • Druga oblika napotitve je, ko je delavec napoten na delo v podjetje, ki je v lasti skupine (kapitalsko ali pravno povezanih) podjetij s sedežem v drugi državi članici.
  • Tretja oblika napotitve je agencijska napotitev, saj delavca lahko na delo v tujino napoti tudi podjetje ali agencija za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku, ki delavca začasno zaposli in njegovo delo nato posreduje uporabniku v drugi državi članici.

Direktiva 96/71/ES in Direktiva 2014/67/EU s področja napotitev delavcev določata minimalne pravice napotenih delavcev, ki jih mora zagotoviti država napotitve.

Napotenim delavcem je tako potrebno zagotoviti delovne razmere v državi napotitve, določene z zakonom ali drugimi predpisi in kolektivnimi pogodbami. Napoteni delavec ostane v delovnem razmerju pri podjetju, ki ga je napotilo, in zanj še vedno velja domača delovnopravna zakonodaja, vendar za napotene delavce velja v določenem obsegu tudi delovnopravna zakonodaja države napotitve – članice, v kateri napoteni delavci opravljajo storitve. Za določene dejavnosti (npr. gradbeništvo) so pomembne tudi kolektivne pogodbe, ki dodatno določajo pravice in obveznosti delodajalcev in delavcev.

Viri: https://www.napotenidelavci.si/

 

Petra Weber, Območna obrtno-podjetniška zbornica Sežana

Svetovalka SPOT, SPOT svetovanje Obalno-kraške regije

Kategorija: SPOT


Jaz tebi!