Pasti cenovne kapice na plin

Energetski ministri so začeli pogajanja o omejevanju cen plina s tako imenovanim dinamičnim cenovnim koridorjem. Zakaj jim svetujete previdnost oziroma jim to odsvetujete?

Dinamične cenovne kapice skrivajo hude nevarnosti. Največja je ta, da pride do špekulacij na borznem trgu. Lahko se zgodi, da bodo globalni trgi denimo v Afriki ali Aziji začeli s prekomernimi nabavami plina, kar bo samo še stopnjevalo že tako visoka inflacijska pričakovanja.

Težko je v teh časih najti primerne rešitve. Kaj bi vi predlagali?

Kar se tiče omejevanja uporabe plina, bi bilo bolj smotrno razmisliti o potrošnih davkih. Predlagam, da bi obdavčili tisto, kar najmanj škodi ekonomski učinkovitosti, torej končno potrošnjo. To bi bilo bistveno manj škodljivo. Istočasno pa bi morale vlade pomagati najranljivejšim, ki energetskega šoka ne bodo mogli preživeti. To lahko dosežemo s sistemom direktnih transferjev, energetskimi boni, energetskimi vavčerji. Subvencionirati gospodarstvo in gospodinjstva vse povprek bo zgolj prililo ogenj na olje inflaciji. Bistveno ceneje bi bilo pogledati dohodkovni cenzus in določiti gospodinjstva, ki se težko spopadajo z energetskim šokom. Govorimo o 10 do 15 odstotkih gospodinjstev. S cenovnimi kapicami pa subvencioniramo tako najrevnejše kot tudi najbogatejše, kar samo še povečuje neenakost.

Kako si to predstavljate?

Če pogledamo podatke za Slovenijo, ugotovimo, da imamo Slovenci najtoplejše notranje prostore v EU. Tukaj se je smiselno vprašati, ali je pozimi smiselno sedeti na 25 stopinjah Celzija ali je v redu tudi 19 stopinj. Korekcijski ali potrošni davki bi morali ciljati na te kategorije. Tak korektiv je jasen signal potrošnikom, da prekomerna poraba plina ni zaželena. Če pa udarite s cenovnimi kapicami, udarite po ponudbeni strani gospodarstva, kjer končni potrošnik tega spet ne bo čutil.

Slovenija sodi med industrijsko zelo intenzivne države, najbrž bodo tudi tukaj potrebne redukcije, ki se sicer že odražajo v energetsko intenzivnejših panogah?

Že od leta 1990 industrija s posodobitvami in prilagoditvami vztrajno zmanjšuje porabo plina in posledično tudi izpuste. Ne vem, od kod prihaja ta gonja proti industriji, da so veliki onesnaževalci, če vidimo, da večina onesnaževanja prihaja s strani gospodinjstev in potrošnikov. Teh pa si nobena regulacija ali uredba Evropske komisije ne želi niti omeniti. Stvar zrelosti je, kako potrošniku poslati pravi signal, da je smiselno namesto na 25 stopinjah v bloku sedeti na 19 stopinjah. Gospodinjstva morajo spoznati, da prekomerna poraba plina preprosto ni dobra.

Bojite se, da bo inflacija končala v dvomestnih številkah, po drugi strani pa opozarjate, da v Evropski komisiji nočejo slišati opozoril ekonomistov.

Čeprav je Evropska komisija prišla z nekim konsenzualnim predlogom v boju z energetsko draginjo, se moramo zavedati, da cenovne kapice v katerikoli obliki, dinamični ali statični, ne vplivajo na končno povpraševanje. In ker bo povpraševanje preseglo ponudbo, bo pomembno, kako bodo evropske države te ukrepe implementirale v zakonodajo. 

Stvar zrelosti je, kako potrošniku poslati pravi signal, da je smiselno namesto na 25 stopinjah v bloku sedeti na 19 stopinjah.

Zdi se, da je trg zemeljskega plina vsak dan bolj krhek, pa vendarle cene padajo. To je vendarle dobro, vzpodbudno?

Trg zemeljskega plina je zelo podvržen zunanjim vplivom. Znižanje cen odraža neko kratkoročno ciklično gibanje. Na daljši rok bo cena plina določena s tem, v kolikšni meri je Evropa svoje kapacitete nadomestila z izpadom plinovoda Severni tok. To pomeni, da se bodo cene s spremembo povpraševanja seveda dvignile. Pričakovati, da bodo cene padale, je precej iluzorno.

Kako bi se torej morali odločiti v Bruslju?

Ministri bi morali odločati na podlagi politik, ki so jasno oprijemljive, empirično dokazane, simulirane – kaj za posamezno državo članico pomeni znižanje zalog plina. Kaj to pomeni z vidika cen, kaj to pomeni z vidika investicij, outputa, gospodarske rasti. Težava je ta, da so snovalci politik vse prej kot ekonomisti.