Preteklo leto je vsekakor zaznamovala energetska kriza. Cene električne energije so se začele zviševati že konec leta 2021, z rusko agresijo na Ukrajino pa so se razmere še zaostrile. Cene energentov (plina, nafte, elektrike) so poletele v nebo, vse več pa je bilo tudi strahov, kako bomo preživeli zimo. Evropski voditelji (in tudi domači) se zdaj radi pohvalijo, da so krizo z velikimi težavami in posegi držav uspešno obvladali. Nikomur ni bilo treba zmrzovati, tudi industrija ni čutila večjega pomanjkanja energentov, da bi se morala zaradi tega ustavljati. Cene so bile sicer res tudi nekajkrat višje kot dve leti pred tem. V Evropi tudi še vedno močno odstopajo od ravni pred časom ter od ravni v drugih gospodarstvih, a prepričujejo nas, da so se razmere pač spremenile.

Ko pa se zazremo v dogajanje na energetskem trgu, to samozadovoljstvo mogoče ni najbolj upravičeno. Podatki o proizvodnji, uvozu in porabi energentov v Evropi namreč kažejo, da bistvenih sprememb lani v primerjavi s predkriznim letom 2019 ni bilo. Logično se zato postavlja vprašanje, zakaj so nastala takšna nihanja v cenah energentov v zadnjem letu. Če bi o tem res spraševali, bi dobili odgovor, da gre za špekulante, ki ustvarjajo trg in povzročajo takšna nihanja. Nihanja, ki niso utemeljena na stroškovnih gibanjih. Smo v kapitalizmu in trg določa menjalne pogoje, bi nam dejali. A takšnih razmer v ključni infrastrukturi delovanja gospodarstva in življenja ljudi (brez energentov se ustavi vse) ne moremo opisati kot delujoč trg in še manj kot reguliran.